Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.685:
ta človek, kar je Bogomir opazil takoj.
Nikdar ga
za prihodnost.
Ali vendar je
iskal Bogomir te prečudne družbe, ker so ga Filipovi, dasi morda
prenapeti nazori
Nekdaj sedeta na posekano deblo tik prepada, o katerem
smo že govorili.
Tedaj vpraša Bogomir temnega
svojega prijatelja, kaj meni o našem življenju
In Filip Tekstor si
mu usujejo lasje
»Kako si jaz mislim življenje?
Godi se nam, kakor je
pisano v sveti knjigi: lačni smo in iščemo ljubezni — a
podaja se nam kamen in sovraštvo! Mi živimo v časih mrtvih src!
Ta čas se za silo skriva
pod penami napačne humanitete.
Ilustracijo naj vam
daje
Nekdaj sem obiskal starega, močno
bogatega gospoda.
Po vsej deželi je slul za moža mehkega
in najblažjega srca
Pridem do njegovega dvora, obdanega
s senčnatim vrtom.
Vrstica 1.722 ⟶ 1.720:
Nekdo pa je prav grdo kričal nanj, nanj potepuha,
ki si upa lenariti in beračiti pri poštenih ljudeh.
Pristopivši
Gospod,
ki je slul po deželi za moža najdobrotljivejšega srca!
▲Mene ugledavši, se prestraši, potem pa ročno dene
obraz milobno v dobrotljive gube in proti kuhinji usmiljenja
kipeč vzdihne besede: ‚Nežika! Nežika!
Ubožček
je tukaj, daj mu obilo
Poglejte,
Nekdaj zopet sem stopal na strani krasne
Solnce
je sijalo
v njenem srcu.
Prišla sva mimo hiše, kjer je visoko
na balkonu sedelo mlado dekle,
težo svojih tujih las ter koketno spuščalo bliskave poglede
na mimogredoče artilerijske oficirje.
In opozoril
sem svojo spremljevalko na to neprijetno vojskovanje. Ali smejaje mi je odgovorila: ‚Kaj hočete, dandanes mora
vsako dekle biti koketno.
Tako zahtevajo časi!’
Naše stoletje je stoletje mrtvih src!
Človeštvo je silno
materialno postalo
laže
in laže
laže
In tako dalje!
Kultura in omika?
Vrstica 1.767 ⟶ 1.759:
ne oživlja duše in srca!
Svoj ponos si išče v izumovanju
morilnega orožja, morilnih strojev
Tolikokrat se hvali
kultura; ali kake uspehe je imela ta kultura, gospod Bogomir? Naj je človek najomikavnejši na naši zemlji, naj
se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično dušo!▼
▲se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač
Kultura se
mu je
počasi ohladilo in
To se vam bo zdelo morda čudna, logična blasfemija. Marsikaj bi bil morda zamolčal, ali ljubezen do resnice
me je napotila, da sem posegal po skrajni konsekvenci.«
»Naše stoletje,« nadaljuje, »je stoletje mrtvih src.
In,
kar je najhuje, videti je, da bo vsako prihodnje stoletje
še trše, sebičnejše.
Znano je, da tisti večni ogenj, ki divja naši zemlji v osrčju, pojema vedno bolj in bolj.
Nekdaj
pa ugasne in strašni mrazi se
A
znano je tudi, da peša
Nekdaj
ugasne tudi ta velikan in tema pokrije
Že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo množi
z geometrično progresijo, a da se živež in hrana, oziroma
reči, ki nam služijo v to,
v aritmetični progresiji; pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji!</
▲v aritmetični progresiji; pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji!</i>
In to, prijatelj, to je strašno, grozno!
Vi čutite, da bo
zemlja, zapuščena od blagotvornih moči večnega
s pojemajočimi plameni v svojem osrčju, rodila vedno manj
in manj
končno gol kamen brez rastlin in življenja.
A kadar pride
to v tok,
Tema nastopi in rodé se strašni mrazi.
Človeštvo, po hrani hlepeč — divja v besnosti prvotnega živalstva. In zemlja postane velikanski stolp, v katerem se
bo kakor Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo. Tedaj pa bo konec sveta!▼
▲bo kakor Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo.
Ali poprej bo kazala ta tragedija
še strašne prizore, vršeče se stoletja in stoletja.
V teh
stoletjih pa bo zatonilo vse vzvišeno, vse vzorno med
človeštvom
vladal.
To je teorija mrtvih src!
Ali Bog sam je gospodar! Morda vsemogočni njegovi volji dopade, da že poprej
poseže z žarečo svojo roko v vesoljni svetovni sestav, da
se zemlja kakor iskra utrne ter izgine v večnem prostoru.
Vrstica 1.842 ⟶ 1.815:
med nami poganjajo mrtva srca, in tako dalje!«
Izpregovorivši
odide.
Bogomir
Z roko si podpira bolečo
glavo ter skuša pregnati te misli, koščene, grozne in
temne,
Bilo je že skoraj poldne, ko se povrne
Ondi
ga pričakuje obisk.
Vrstica 1.855 ⟶ 1.828:
vprežen mršav in suhorebrn konj.
Na prvi pogled se je
kazalo, da je to
zgornje sobane.
Tam se mu z obilnimi pokloni predstavita
gospoda z belimi rokavicami in v belih kravatah. Povesta mu, da sta odbornika lukovške kazine in da ga
v .....▼
▲vabita na ples, ki ga priredi ta kazina v korist pogorelcem
▲v ...
Imenovala sta mesto daleč v Nemčiji.
Čula sta
o njem, velikem posestniku
da se bo udeležil, če ne, že zavoljo dobrodelnega namena. Bogomir plača vstopnico in obljubi priti.
Na to se
Nemca s pokloni odpravita. —▼
==Sedmo poglavje==
<poem>
▲Nemca s pokloni odpravita. —
H. Heine</i></poem>▼
▲<i>Schwarze Röcke, seidne Strümpfe,
▲weiĂźe, höfliche Manschetten,
▲sanfte Reden, Embrassieren —
▲ach, wenn sie nur Herzen hätten!</i>
▲H. Heine
Mesto Lukovec, o katerem zdaj hočemo govoriti, je
glavno mesto slovenske pokrajine.
| |||