Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 9 zlogov ,  pred 11 leti
ta človek, kar je Bogomir opazil takoj.
Nikdar ga
tedajttorej ni povpraševalpopraševal, kako je živel do zdajsedaj in kaj namerava
za prihodnost.
ZatoZategadelj sta dobro izhajala.
Ali vendar je
iskal Bogomir te prečudne družbe, ker so ga Filipovi, dasi morda
prenapeti nazori Filipovi, vzbujalizbujali k premišljevanju.
 
Nekdaj sedeta na posekano deblo tik prepada, o katerem
smo že govorili.
Tedaj vpraša Bogomir temnega
svojega prijatelja, kaj meni o našem življenju.?
 
In Filip Tekstor si podprepodprè glavo z drobno roko, da se
mu usujejo lasje čezčrez čelo, čezčrez oči, kakor črna preproga.
 
»Kako si jaz mislim življenje?
Godi se nam, kakor je
pisano v sveti knjigi: lačni smo in iščemo ljubezni — a
podaja se nam kamen in sovraštvo! Mi živimo v časih mrtvih src!
 
Mi živimo v časih mrtvih src!
Ta čas se za silo skriva
pod penami napačne humanitete.
Ilustracijo naj vam
daje taleta-le pripovestpovest.
Nekdaj sem obiskal starega, močno
bogatega gospoda.
Po vsej deželi je slul za moža mehkega
in najblažjega srca!.
Pridem do njegovega dvora, obdanega
s senčnatim vrtom.
Nekdo pa je prav grdo kričal nanj, nanj potepuha,
ki si upa lenariti in beračiti pri poštenih ljudeh.
Pristopivši, sem videl, da je bil ta kričač gospod sam.
Gospod,
ki je slul po deželi za moža najdobrotljivejšega srca!
MeneKo ugledavšime ugleda, se prestraši, potem pa ročno dene
 
 
srca!
Mene ugledavši, se prestraši, potem pa ročno dene
obraz milobno v dobrotljive gube in proti kuhinji usmiljenja
kipeč vzdihne besede: ‚Nežika! Nežika!
Ubožček
je tukaj, daj mu obilo darudarú, za Boga, daj mu obilo darudarú!’
 
Poglejte, takotáko je naše življenje!
 
Nekdaj zopet sem stopal na strani krasne gospegospé.
Solnce
Sonce
je sijalo iz njenih oči in spomladpomlad se je cvetoče razprostirala
v njenem srcu.
Prišla sva mimo hiše, kjer je visoko
na balkonu sedelo mlado dekle, vzdihovalozdihovalo pod
težo svojih tujih las ter koketno spuščalo bliskave poglede
na mimogredoče artilerijske oficirje.
In opozoril
sem svojo spremljevalko na to neprijetno vojskovanje. Ali smejaje mi je odgovorila: ‚Kaj hočete, dandanes mora
 
Ali smeje mi je odgovorila: ‚Kaj hočete, dandanes mora
vsako dekle biti koketno.
Tako zahtevajo časi!’
 
TakoTáko je naše življenje!
 
Naše stoletje je stoletje mrtvih src!
Človeštvo je silno
materialno postalo!.
JedoJedó in pijejopijó; ženijo se, da bolje in
laže jedojedó in pijejopijó; pred svete oltarje poklekujejo, da bolje
in laže jedojedó in pijejopijó; domovino ljubijo, da bolje in
laže jedojedó in pijejo,pijó in tako dalje!.
In tako dalje!
 
Kultura in omika?
ne oživlja duše in srca!
Svoj ponos si išče v izumovanju
morilnega orožja, morilnih strojev!.
Tolikokrat se hvali
kultura; ali kake uspehe je imela ta kultura, gospod Bogomir? Naj je človek najomikavnejši na naši zemlji, naj
se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično dušo!
 
Naj je človek najbolj omikan na naši zemlji, naj
se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač
 
 
zakriti ne more, da ima trdo in sebično dušo!
Kultura se
mu je vlilaulila v srce, kakor razbeljeno železo, kateroki se je
počasi ohladilo in mrtvo mu mrtvo naredilo srce!
 
To se vam bo zdelo morda čudna, logična blasfemija.
 
To se vam bo zdelo morda čudna, logična blasfemija. Marsikaj bi bil morda zamolčal, ali ljubezen do resnice
me je napotila, da sem posegal po skrajni konsekvenci.«
 
»Naše stoletje,« nadaljuje, »je stoletje mrtvih src.
In,
kar je najhuje, videti je, da bo vsako prihodnje stoletje
še trše, sebičnejše.
Znano je, da tisti večni ogenj, ki divja naši zemlji v osrčju, pojema vedno bolj in bolj.
v osrčju naši zemlji, pojema vedno bolj in bolj.
Nekdaj
pa ugasne in strašni mrazi se polastepolasté te naše zemlje.
A
znano je tudi, da peša sončnasolnčna luč vedno bolj in bolj.
Nekdaj
ugasne tudi ta velikan in tema pokrije prostore svetovne prostore.
 
Že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo množi
z geometrično progresijo, a da se živež in hrana, oziroma
reči, ki nam služijo v to, množemnožé le v aritmetični progresiji. To pa se pravi: <big>materialno blagó se pomnožuje kvečjemu
v aritmetični progresiji; pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji!</ibig>
 
To pa se pravi: <i>materialno blago se pomnožuje kvečjemu
v aritmetični progresiji; pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji!</i>
 
In to, prijatelj, to je strašno, grozno!
Vi čutite, da bo
zemlja, zapuščena od blagotvornih moči večnega soncasolnca,
s pojemajočimi plameni v svojem osrčju, rodila vedno manj
in manj rojevala, da polagoma opustoši ter postane
končno gol kamen brez rastlin in življenja.
A kadar pride
to v tok, bo šlopojde hitreje dalje kot z geometrično proprogresijo.
 
 
gresijo.
Tema nastopi in rodé se strašni mrazi.
Človeštvo, po hrani hlepeč — divja v besnosti prvotnega živalstva. In zemlja postane velikanski stolp, v katerem se
bo kakor Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo. Tedaj pa bo konec sveta!
 
In zemlja postane velikanski stolp, v katerem se
bo kakor Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo.
 
Tedaj pa bo konec sveta!
Ali poprej bo kazala ta tragedija
še strašne prizore, vršeče se stoletja in stoletja.
V teh
stoletjih pa bo zatonilo vse vzvišeno, vse vzorno med
človeštvom, in materializem,materijalizem združen z živalskim, bo
vladal.
 
To je teorija mrtvih src!
Ali Bog sam je gospodar! Morda vsemogočni njegovi volji dopade, da že poprej
 
Morda vsemogočni njegovi volji dopade, da že poprej
poseže z žarečo svojo roko v vesoljni svetovni sestav, da
se zemlja kakor iskra utrne ter izgine v večnem prostoru.
med nami poganjajo mrtva srca, in tako dalje!«
 
Izpregovorivši, vstane Filip Tekstor ter brez slovesa
odide.
Bogomir LesovéjLesovej še ostane.
Z roko si podpira bolečo
glavo ter skuša pregnati te misli, koščene, grozne in
temne, katereki so se mu vzbujalezbujale med Filipovim govorom.
 
Bilo je že skoraj poldne, ko se povrne kna VišaviVišavo.
Ondi
ga pričakuje obisk.
vprežen mršav in suhorebrn konj.
Na prvi pogled se je
kazalo, da je to fijakarskifiakarski voz. Začuden hiti Bogomir v
 
Začuden hiti Bogomir v
zgornje sobane.
Tam se mu z obilnimi pokloni predstavita
gospoda z belimi rokavicami in v belih kravatah. Povesta mu, da sta odbornika lukovške kazine in da ga
vabita na ples, ki ga priredi ta kazina v korist pogorelcempogorelcev
 
v .....
Povesta mu, da sta odbornika lukovške kazine in da ga
vabita na ples, ki ga priredi ta kazina v korist pogorelcem
v ...
Imenovala sta mesto daleč v Nemčiji.
Čula sta
o njem, velikem posestniku ziz mestne okolice, ter upalaupata,
da se bo udeležil, če ne, že zavoljo dobrodelnega namena. Bogomir plača vstopnico in obljubi priti.
Na to se
Nemca s pokloni odpravita. —
 
==Sedmo poglavje==
Bogomir plača vstopnico in obljubi priti.
 
Nato se
<poem>
Nemca s pokloni odpravita. —
<i>Schwarze Röcke, seidneseid′ne Strümpfe,
weiĂźeWeisse, höfliche Manschetten,
sanfteSanfte Reden, Embrassieren —
achAch, wenn sie nur Herzen hätten!</i>
H. Heine</i></poem>
 
SEDMO POGLAVJE
<i>Schwarze Röcke, seidne Strümpfe,
weiĂźe, höfliche Manschetten,
sanfte Reden, Embrassieren —
ach, wenn sie nur Herzen hätten!</i>
H. Heine
Mesto Lukovec, o katerem zdaj hočemo govoriti, je
glavno mesto slovenske pokrajine.
1.389

urejanj