Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.660:
Vas
z raztrganimi strehami in umazanim zidovjem je
bila olepšana tisti dan kakor nevesta pred poroko ter se je
šopirila v zelenju in cvetju.
Povsod se dvigajo mlaji proti
nebu in vihrajo pisani trakovi
Pred cerkvijo pa stoji
velikanski slavolok z znanimi
okrog tega slavoloka
svojo mladino ter ji
škofovem dohodu.
Za vasjo v bregu
topiče in v žerjavici
buti strel, da se pretrese hrib in dol.
Vmes se oglašajo
zvonovi visoko v domačem stolpu, kakor tudi v podružnih
stolpičih po hribovju naokrog.
Prihitelo je ljudstva, da se napravlja gneča po vasi.
S
cvetjem olepšani otroci
pogledi pričakujejo sreče današnjega dne. Prodajavci (po
▲vedenju in mišljenju sorodni tisti drhali, katero je nekdaj
Jezus iztiral iz svetišča) kriče pred božjim hramom
ter hvalijo na vse pretege sladko svoje blago.
Tu in tam
se prepirata dva zavoljo prostora in napravljata hrup,
kakor ga sodni dan ne bo čuti
Mestni gospodje se prikazujejo
v množici in s
svoje šale.
Mestne gospodične pa kupujejo znane
verze in na uho si pripovedujejo, kar so čitale na belih
listkih
Pred župnijo
so ga hoteli pozdraviti najprej.
Vrstica 3.707 ⟶ 3.704:
se sladkal duhovnim prijateljem.
Domači župnik, gospod
Andrej Blagor, hodil je nemirno od enega do drugega. Skrbelo ga je in v strahu je živel.
»Kake volje bo danes?
povpraševal je boječe.
»Ko sem bil zadnjič pri njem,
odgovori mu župnik Reber ter
»No, ali midva sva součenca!«
Vrstica 3.724 ⟶ 3.719:
»Leskovškega je menda dobro pretipal,« oglasi se
dekan Muhar iz Rovt, »ali ta nima nikdar svojih računov v redu.
▲Tudi cerkvene posode ne; še celo krstni kamen
▲in sveto olje ni bilo v spodobnem redu!
▲Knez je bil menda
▲silno razdražen!«
»Moj Bog, kake volje bo danes!
Vrstica 3.740 ⟶ 3.732:
V veliko njeno radost stopi
z voza stari graščak iz Soteske, grof Anton Babo.
Ž
njim pa je prišla tudi prekrasna hči, grofica Lina.
Grof
Anton je bil zastopnik starega
aristokrat, kakor jih ima malo, zelo malo zemlja slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve, se ume samo ob
sebi.
Z ošabnim pogledom premeri pričujoče, poda roko
dekanu Muharju in se hladno prikloni domačemu župniku. Potem pa se prične razgovarjati s starim kanonikom,
ki je bil že prejšnji večer prišel iz mesta.
Druga
družba je spoštljivo umolknila.
»Kdaj je dospeti
zaspano.
»Vsak
sveti na obrazu, da ima čast razgovarjati se s tako visokim
gospodom.
Vrstica 3.769 ⟶ 3.757:
oral po tolstem svojem obrazu.
Tik njega je slonel
sin, notar, ter se — posebno od tedaj, ko je prišla
ki je venomer stokal, tožil o vročini in o dolgem času.
»Kaj
»Ne preglasno, ata!«
čuje!«
| |||