Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 80 zlogov ,  pred 11 leti
in — basta!
Ali ta Malec se dela, kakor bi bil pameten in
modrost zajemal z loparjem — mi pa smo sami bedaki! ′Le pridi, boš videl, da bo prav!′
 
Le pridi, videl boš, da bo prav!
To je bil odgovor, če sem
hotel vedeti, čemu naj postavim telo svoje v Rakovec
naprodaj!.
Kaj mi hoče škof?
Dolžan mu nisem nič, in on
meni nič in zdajtedaj basta!«
 
S strahom se je oziral elegantni sin po oddaljeni družbi,
če ni morda opazovalne opazovuje kdo smešno-prozaičnegasmešnoprozaičnega prizora
pri plotu.
Ali ravno tedaj so se gospodje stiskali
 
»In ali se je kdo kaj zmenil zame?
Tu na soncu me pustépuste,
kakor pijan kmet starega svojega konja!.
Ko pa je
prišel ta grof, ali nisi videl, kako se je vse sladkalo, kako
se je vse uklanjalo, kakor dračje v pišu?
No, Lovre Sodar
ni zadnji!«
 
In iz žepa je izvlekel debelo, umazano listnico ter
udaril zž njo po brunu v plotu, rekoč: »Ta je grof vseh
grofov in basta!«
 
»Pst, pst!« hitihití mladi Sodar.
 
»Nekaj ima ta Malec,« prične zopet stari, »nekaj ima,
ali kaj?
To že veš, da je povabil škofa na Nižavo, da bo
prenočil pod njegovo streho!.
Čemu?
Če sem hotel vedeti, je
trobil je vedno: počakaj′Počakaj, vse boš zvedel; videl boš, da
bo prav!
ZdajSedaj pa čakam tu na vročini, kakor hlapec farovški, ki gre na vrt spat, medtem kogospodje so gospodjepa pri
kosilu!.«
 
Godrnjaje je spravil debelo, umazano listnico.
 
»Srečo pa ima ta Malec!
To je resnica!.
Zadnje čase je
ril po tistih jamah ter hotel kopati rudo.
A zakopal je
zlato in pošteni, stari svoj denar, ki si ga je Vid LesovéjLesovej prisluževal
v potu svojega gorjanskega obraza prisluževal!.
Šlo je vse
po vodi in zdajsedaj je ta Ernest Malec, ki ga vidiš v oni gosposki
družbi tam — berač, berač ti pravim!.«
 
»Pst, pst!«
»Čemu pst?
Kdor je berač, naj se ne dela, kakor bi spal
na rumenih cekinih, katereki jih je že davno vrag vzel vrag — in
basta!
Pa šele ta sin, ta Viktor.
okrog in živi v veri, da je vsaj baron ali pa vitez.
No, ali
sedanje dni ste otroci vsi ničvredninič vredni, vsi, pravim!.«
 
Notarju je čelo potno oroseloorosélo.
Dobro je vedel, da se je
govor nevarno zasukal.
 
»Vsi otroci ste malo prida,« jezi se jezí oče, »in do roditeljev
nimate spoštovanja!.
Ne spoštovanja, ne ljubezni!«
 
»Tu vendar ni mesto, da tako kričite!« odgovori notar
po njem.
 
A stari se ne da utolažiti: »Pač res!
 
Ne spoštovanja ne
»Pač res!
Ne spoštovanja, ne
ljubezni.
Kdor nima otrok, srečen je srečen na zemlji!.
Koliko
sem zapravil zavoljo tebe denarja, težko pridobljenega
Nič.
Notar hočeš biti, a še vedno
segašsezaš v žep moj žep.
Tebe in tvoje notarstvo moram rediti
sedaj.
zdaj!
Če ti pa rečem najmanjšo besedico, jeziš se jeziš, kakor
bi stari ljudje ničesar govoriti ne smeli!.
Igraš cele noči in
laziš za ženskami kakor turški sultan.
Živeti hočeš, kakor
tista bleda smetana na Nižavi, tisti Viktor, ki mi želodec
preobrača, če ga le vidim!.
To ti rečem, tako ne pojde
dalje, in basta!«
Starec se je v resnici srdil.
Na tolstem obrazu so se mu
napele oči,očí in srpo je gledal po sinu, ki je previdno molčal,
da bi očeta še bolj ne razjaril.
A le-ta je čutil potrebo,
ohladiti jezo svojo jezo.
Ker ni imel pri roki prijatelja
Malca, ki je vse to povzročil s čudnim svojim vedenjem
»Nikar me ne jezi, Nande,« oglasi se zopet, »nikar me
ne jezi!
Ti misliš, da jaz ničesar ne vem!.
Ali jaz vem vse,
prav vse! Včeraj si zakvartal pet goldinarjev in s točajkami se pečaš, kakor bi se to brez denarja dobivalo.
prav vse!
 
Včeraj si zakvartal pet goldinarjev in s točajkami se pečaš, kakor bi se to brez denarja dobivalo.
A denar
je prva stvar na svetu, to si ubij v glavo, da boš vedel
 
Ko sin (ki je predobro poznal varčno in kočljivo naravo
svojega očeta) ničesar ne odgovoriodgovorí, ponavlja še enkrat:
»Ti meniš, da ničesar ne vem!.
Pa se boš prepričal, da
vem vse!.
Če me boš dljedalje tako srdil, napravil ti bom napravil nekaj,
da ti bodo na glavi lasje vstajali lasje, ki jih mažeš, kakor
smo mazali nekdaj os pri vozu!«
 
voznik ter si je potem s krvavo skopušnostjo pridobil in
pripotil veliko imovino.
ZdajSedaj, v starih letih se ni rad spominjal
nekdanjega svojega posla.
SamoSamó, kadar se je v jezi
spozabil, ušla mu je ušla beseda, ki je pričevalapričala o njegovi preteklosti. Sinova opazka ga je torej še bolj razburila: »Kaj, ti se
 
Sinova opazka ga je torej še bolj razburila: »Kaj, ti se
sramuješ očeta svojega?
LahkoLehko se smeješ, ker se oblačiš
bolje od cesarskega sina!.
A nikdar ti ni bilo treba skrbeti,
ne za obleko, ne za jed in ne za druge reči!.
Ali oče tvoj,
otročeotročè! (tuTu mu je bil glas mehak, kakor bi se mu hotelo
jokati!), ... oče tvoj je moral stradati in preganjati uboštvo,
spati na slami in piti vodo!.
Ti pa si ležal takoj na mehkih
blazinah in drugega dela nisi imel na tem božjem svetu, nego da si usta premikaval, ko si jedel.
Tako je, in
 
 
svetu, nego da si usta premikaval, ko si jedel!
Tako je in
basta!
Zdaj mi pa očita moje vozništvo!
mislil tako.«
 
Ali stari se ne da utolažiti.
 
»Nekaj ti bom napravil, Nande, da se ti bodo ščetinili
lasje!.
Če umrjem, zapustim ti zapustim revno pest tisočakov in ne
vinarja več!.
Videl boš, da bo tako.
Vse drugo pa dobé
tuji ljudje, in basta!«
 
»Molčite vendar, ata, saj nisva sama!« vzdihnezdihne notar.
 
»Bom pa molčal, če govoriti ne smem!« odgovori oni
mu kri umiri in sin se mu prične smiliti: delal mu je krivico,
razsrdil se je samo nad Ernestom!
Notar je pa je tudi
vedel, kako se mu je vesti proti očetu svojemu.
Delal se
je torej, kakor bi bil silno užaljen.
SedeSéde na plot tik starega,
ozre se ozre enkrat in dvakrat proti nebu, vzdihnezdihne zdajsedaj in
zdajsedaj in tuga se mu razlije po vsem telesuobrazu.
Očetu se topitopí
srce: saj je bil to edini otrok, in — hiša je denar imela denar.
 
»Nande,« vpraša rahlo, »Nande, ali si jezen?«
 
»Kako bi ne bil, če vedno ravnate z menoj, kakor tedaj,
ko sem še po šolskih klopeh trgal obleko?« vzdihne ter
 
Zdihne ter
pogleda proti nebu.
 
»Staremu človeku se ne sme vse v zlo šteti,« odgovori
oče, »vidiš, jaz te imam veliko rajši kot ti mene!.«
 
Pravil mu je na dolgo in široko o gorki svoji ljubezni,
koliko mu hoče zapustiti po smrti in kako da se le zanj
za svojega edinega sina — trudi in muči.
Sin takoj porabi
mehko to priliko.
 
»Ata,« pravi ponižno, »že dolgo časa imam željo izpregovoriti z
vami o neki važni stvari spregovoriti!.«
 
V hipu se prične stari bati, da bi mu sin ne iztisnil kaj
denarja, kakor se je pri takih domačih prepirih rado dogajalo.
 
»Po moji smrti,« spregovori hitro, »dobiš tako vse!.
Ali
v življenju, Nande, moraš biti varčen in ne smeš zapravljati! Naj zapravljajo drugi, ki bodo na stare dni še beračili.«
 
Naj zapravljajo drugi, ki bodo na stare dni še beračili!«
 
Notar se ni dal odstraniti od naskoka: »Prav važna
stvar je! ...«
 
»Moj Bog!« zahiti starec ter vidno obledi,. »paPa vsaj nimaš
nimaš dolgov?«
 
»Ne, nekaj bolj važnega je!.«
 
»Povej že vendar!«
 
»Oženil bi se rad!.«
 
»Oženil!«
 
In skrbnemu očetu se olajša srce.
»Čemu
ne, če imaš dobro nevesto!.
Si že kaj izbral?«
 
 
»Prav tako!
Dobre hiše, ta je prva, in basta!«
 
»Morda ste že sami uganiliugenili
 
»Ne, ne, le govori!«
 
»Meto z Nižave si mislim!«
 
»KajK-a-j, Meto z Nižave, ha, -ha!«
Stari se spusti s plota na
tla.
»Ravno tisto!
Menim, da mi ne bo treba brez uspeha
vprašati!.«
 
Staremu je izginila poprejšnja rahlost z lica, terprikazale so se prvotne, vsakdanje, trde in neusmiljene črte.
prikazale prvotne, vsakdanje, trde in neusmiljene črte.
 
»Glejte no,« pravi ironično, »in jaz o tem ničesar nisem
slutil!.«
 
»Take stvari se ne razvešajo po cerkvenih stolpih.«
 
»Meto!
A si že govoril z dekletom?« ...
Nekako čuden,
skoraj sovražen pogled šine proti sinu.
Upam pa, da me ljubi.«
 
»Ker te dobro poznam, ne verujem ti tega ne verujem.
Torej je še
nisi vprašal?«
 
»Prav tako, a dostavljam še, da je nikdar vprašal ne
boš!.«
 
Zadnje besede je govoril v srdu.
 
»Ata!«
 
»Nič ata!
Če nimaš možganovmožgan v glavi, moram ti moram s svojimi
priskočiti.
Meto z Nižave!
Iz te moke, ljubi Nande
moj, ne bo kruha!.
Prvič zatozategadelj ne, ker <ibig>nikdar</ibig> ne dovolim,
drugič pa zatozategadelj, ker <ibig>nikoli</ibig> dovolil ne bom!«
 
»Ata,« vzklikne notar kipeče, »ne teptajte mi sreče!«
 
»Ej, to je prazna beseda!.
Ti boš nesrečen!
Ti, ki ti je
vsaka točajka, če nosi zaručene laselasé, ideal, ali kako že
pravite učeni ljudje!
To pravi drugim, a ne staremu, rodnemu
očetu!.
Meniš pač, da boš sedelsédel k polni skledi!.
Pa
je že vse izpraznjeno, sinko!
Prav vse!
Ernest je berač,
kakor sem ti že pravil, in na Nižavi ni njegova niti opeka, ki s
strehe pade, njegova!.«
 
»Vi se šalite, ata!«
 
»Veruj, kar ti pravim!.
Saj nisi slep, a jaz poznam razmere. To vse je prišlo, kakor je moralo priti.
 
To vse je prišlo, kakor je moralo priti.
Nekdaj je
iztaknilizteknìl v nesrečo svojo nesrečo črno prst tam v nižavskih gozdih. Domišljeval si je, da je izteknil železno rudo.
 
Domišljeval si je, da je iztaknil železno rudo.
Saj veš,
kako je ril potem v zemljo, kako si je naročeval delavcev
in rudokopov!rudarjev.
In kopal je in kopal in zakopal je v črno
zemljo rumenjake, ki so žvenketali Vidu LesovéjuLesoveju nekdaj
po vrečah!
Privlekel si je od vseh strani strojev vsake
vrste in drugihdruge ropotijropotije.
Kuhali in topili so in poskušali
vse vprek.
vsevprek.
Ali stopilo in zakuhalo se je nižavsko bogastvo,
hi, -hi!
Rude pa ni bilo!
In še danes je ni, ljubi sinko
moj, in to niso šale, dragi moj!«
 
»Kdo bi si mislil, da je tako hudo!.«
 
Mladi notar je govoril to že mnogo manj kipeče nego
prej, ko je govoril o nesrečni ljubezni svoji! ljubezni.
 
»Hudo! Malec skriva, kar se da.
V svilo oblači svoje ženske, a še prtenína bi bila predraga, če bi jo morali plačevati s svojimi
denarji. Že davno sem slutil vse in že dobri dve leti bo tega, kar mi je pojasnil denarnega zavoda
svoje, a prtenina bi bila predraga, če bi jo morali s svojimi
denarji plačevati!
 
Že davno sem slutil vse in že dobri dve leti bo tega, kar mi je pojasnil denarnega zavoda
agent, kako in kaj.
Že takrat so ga pestili ŽidjeŽidi in že
takrat se je govorilo marsikaj!
Že takrat niso več snemali
lukovški mesarji pred nižavsko gospodogospôdo klobukov z glave,
ker je skoraj vsaka kost ostajala na dolgu!.
Denar je —
čast, in če ga nimamo, odvzeta nam je odvzeta čast in slava!.
Takšen je oče Malec!
A če ga zdaj tamletam-le med gospodogospôdo opazuješ, se
dela in vede sevêde, kakor da ima kapitala preobilo in
na ostajanje!.
V resnici pa ga tarejo na vseh oglih dolgovi. Samo oni kislici na Višavi je dolžan nad štirideset tisoč. Ali ta ni sam in, če danes zapoje boben, se oglasi še
 
Samo oni kislici na Višavi je dolžan nad štirideset tisoč!
 
Ali ta ni sam in, če danes zapoje boben, se oglasi še
drugih cela armada!«
 
»Moj Bog, moj Bog!«
 
ZdajSedaj je bil notarjev glas suhoten in trd!. —
 
»Srečo pa ima vendar!
Oni na Višavi hrani celo butarico
njegovih menic,meníc in če danes zažvižga, pa se na
Nižavi vse podere in raznese.
Meni ta kislica višavska
takoj ni ugajal!
Ima že tak obraz, ki ni ne to, ne ono.
V
prvem hipu sem vedel, da to človeče o kupčiji in trgovini
ničesar ne ve.
NaročiNarôči mu, naj ti kupi dva centa suhih
češpelj, in videl boš, da ne bo pametno zvršilizvršil tega težavnega
posla!.
Čemu so taki ljudje na svetu in čemu morajo
ravno take ničle denar imeti!?
Ali meniš, da bo zažvižgal
in zabrlizgal, kakor bi to storil vsak drugdrugi, kakor bi to storil
jaz, in tudi ti, sinko?
Pričetkom je malo nože pobrusil,
ali zdajsedaj stavim staro svojo glavo, da se bo zagledal v tiste rumene lasé rumenolične Ane na Nižavi!
Ha-ha! Na zdravje!
 
ZavreZavrè mu srce, zavrezavrè mu pamet in učakali
 
bomo, da pozabi na težko butaro menic in da požrepožrè
tiste rumene lase rumenolične Ane na Nižavi!
Vida LesovéjaLesoveja groše Malčev rudokop, kakor je že pozobal
Ha, ha!
 
Na zdravje!
Zavre mu srce, zavre mu pamet in učakali
bomo, da pozabi na težko butaro menic in da požre
Vida Lesovéja groše Malčev rudokop, kakor je že pozobal
Gregorjeve!
To pa vem, dragi sinko, da Lovra Sodarja
grošev ne bo pozobal, teh pa ne, in basta!«
 
»Kaj mi je početi, ata?« vpraša sin ponižno, skesano.
 
ZdajSedaj je bil čisto ozdravljen!
 
»Kaj ti je početi?
Pameten bodi in očeta ubogaj!slušaj"«
 
Sin se zamisli; staremu pa se napravi satirična poteza
okrog tolstih usten.
 
»Jurist si, Nande, ali vendar ti hočem dobro svetovati! In to brezplačno, kar v tvoji pisarni ni navada.«
 
In to brezplačno, kar v tvoji pisarni ni navada.«
 
»Kaj mi svetujete?«
»Ti bi se rad ženil in pravico imaš na svoji strani.
Ženi
se, a ženi se modro!. Ženitev je loterija, v kateri se težko
kaj dobi!.
Ženitev je loterija, v kateri se težko
Navadni nespametneži zž njo vse zaigrajo!.
kaj dobi!
Navadni nespametneži z njo vse zaigrajo!
Na
primero, ta kislica višavska bo zž njo vse zaigrala, hi, hi! Ti, Nande, bodi modrejši.
 
Ti, Nande, bodi modrejši.
Kaj je ženska!
Če je stara, ima
vsaj to dobro, da bo zmerom stara ostala!.
Če je pa mlada,
se bo pa postaralapostara, in kaj ti hasne to potem?
Konec
je takšne, da je vse eno in isto.«
 
Sin se zagleda v jasno nebo.
ZdajSedaj ni več vzdihovalzdihoval.
Ko
sin ničesar ne odgovori, prične stari na novonanovo: »Ako že
hočeš v jarem, vzemi — Murnovko.
Ni stara, ni mlada. No, mnogo se nikdar ne postara. Doma ima hranilnične knjižice, obligacije in gotovine po vseh zabojih. Travnik na Selih!
Ni stara, ni mlada!
 
No, mnogo se ne bo nikdar postarala!
 
Doma ima hranilnične knjižice, obligacije in gotovine po vseh zabojih!
 
Travnik na Selih!
Gozd pod Logom!
To so lepe reči, sinko
moj!
Cenim jo na sto, na sto petdeset,stopetdeset in to niso šale,
sinko moj!
Vzemi jo, in basta!«
 
»Premislim si stvar!.«
 
»Vzemi jo in prav bo!.
Ona te tudi vzame, to vem, ker
sem že malo od strani pozvedoval, hi, hi!«
 
»Meta ni zate, dragi moj!
To bo draga ženska!.
ZatoZategadelj si
jo izbij iz glave!«
 
Satirična poteza okrog tolstih starčevih usten se poglobipogloboči.
 
»Še nekaj je, Nande!
Ker sva že toliko govorila, se pogovoriva
se še o tej stvari.
Meta ni zate, ker tiči še nekaj
drugega vmes, hi, hi!«
»Nič posebnega!
Malenkost!
— Vzel jo bom jaz!«
 
»Vi, ata!«
 
»Jaz, in basta!
Z Ernestom sva že vse dognala, ljubi
sinko moj, hi, hi!«
 
Mladi se ni mogel zavestizavedeti od strmečega začudenja,
ker ravno v tistem hipu so zagrmeli možnarji in dvorni
kaplankapelan je prihitel k družbi z novico, da je knez in škof pri vhodu
v vas stopil z voza in da bo takoj na mestu.
Govorica
potihne.
Vse je osupnjenoosuplo in velik nered nastane v
družbi.
 
»In mi ga pričakujemo tu!,« vzklikne župnik Blagor,
»in vsak človek je moral vedeti, da bo izstopil zunaj
vasi!«
»Tu je,« odgovorijo drugi.
 
Počasi je tedaj po vaškem trgu prikorakal škofknez in knezškof
Janez Evangelist.
Bil je tiste dni star že skoraj sedemdeset
let.
A starost mu ni mogla skloniti visokega telesa. Kakor neomajan hrast je bil in nekaj poetičnega je obdajalo
 
Kakor neomajan hrast je bil in nekaj poetičnega je obdajalo
velečastno mu podobo.
Ali tega poetičnega vtisa
ni napravljal ves ta blesk, ski katerimž njim obdaja cerkev svoje
kneze, niti violetnivijoletni talar, niti z zlatom obrobljeni predpasnik!. Tudi ostro risani obraz, ki je kazal strogo aristokratične
progepoteze, poviševal je poviševal imenitnost knezovega vtisavtiska,
 
ali poezija je kipela edinoleedino le iz modrih oči, ki so izmed
Tudi ostro risani obraz, ki je kazal strogo aristokratične
proge, poviševal je imenitnost knezovega vtisa,
ali poezija je kipela edinole iz modrih oči, ki so izmed
bleska z neskončno ljubeznijo opazovale pregrešni svet
ter že naprej oznanjevale, da rade odpuščajo.
Evangelist je imel globoko modre oči, katerih miloba
še zdaj ni pozabljena in še zdaj uživa nekaj zgodovinskega
spomina!.
 
V soncusolncu se je žarilo zlato na njegovi obleki in obdajala
ga je tolpa v srebru in zlatu!.
Ali nad zlatom in srebrom
je prevladal rahli knezov pogled!.
 
Ugledavši družbo pred župnijo, snel jesname knez takoj triogelnik
z glave ter ga ponosno oddalodda lakaju.
Potem pa
ročno pristopi in poda roko domačemu župniku, da jo
ogovori z zvonečim glasom grofa Antona.
 
Cerkveni in posvetni aristokrat si podasta roko, in
grofu je žar sreče za nekaj trenutkovtrenotkov omečil ostri obraz.
 
»Knežja in škofovska milost,« odgovori grof vdano,
»tudi moja hči si ni hotela kratiti sreče današnjega dnedné
 
»Pobožnega otroka imate, grof Anton!
Znano mi je in
iz srca vam vosčim srečo k temu!.«
 
je podal knez belo svojo roko, padla je na kolena, da bi
poljubila prstan na tej roki.
Rahlo in galantno jo je dvignil. Pri tem pa je kazal vedenje pravega kavalirja, kar je
 
Pri tem pa je kazal vedenje pravega kavalirja, kar je
knez Janez Evangelist v istini tudi bil, povsod in pri vsaki
priliki!
V družbi se je videlo nekaj dolgih obrazov, in
pozneje se je morda tu in tam izrekla hudobna beseda
o tem, kako se je knez vedelvêdel nasproti grofici!.
A knez Janez
Evangelist se je tolažil z izrekom: Honny soit qui
 
Z bistrim pogledom je premeril potem drugo družbo. Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so si v svesti, da jih ne
 
Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so si v svesti, da jih ne
bo prezrlo knežje oko.
Drugi, manj veljavni, morali so
1.389

urejanj