Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 27 zlogov ,  pred 11 leti
Filip Tekstor je sam ostal na hodniku.
Ko so odšli
gospodje, bilo mu je bilo, kakor da se je prebudil iz dolgega
spanja.
Živo čuti, da je zdajsedaj dospel do razpotja v svojem
življenju svojem in odpre se mu bodočnost suhotna in
solzna!.
To je vedel, da tu ostati ne sme.
Moral bi si izruvati
srce iz telesa svojega telesa, ako bi moral gledati, kako bosta
brezsrčna starca zvrševalaizvrševala svoje naklepe!.
 
Do danes se je časihvčasih še vedno tolažil, da morda tita občutkičustva,
ki so mu živeliživela v srcu, niso ljubezen.
Ali da so
samo ljubezen, kakor se ljubita brat in sestra!.
Zdaj je
vedel, da ni tako, zdaj je vedel, da je to, kar mu je težilo
že toliko časa dušo, boleča, brezupna ljubezen!.
 
Oditi je hotel, oditi je moral!
Prej pa, nego je zapustil
kraj, kjer mu je padlo v srce seme prve ljubezni, moral je moral
še enkrat videti njo, katere podoba mu je tako jasno živela
v duši.
Poprej jo je videl, ko je hodila po vrtu.
Gre tjatjà.
Med
potjo si dela sklepe, kako ji bo govoril.
Kakor iskra se mu
trneutrne zdajsedaj v trpečem duhu sladka misel, da ji mora govoriti
o ljubezni svoji ter ji povedati vse.
In takoj je trdno
sklenil, da ji odkrije vse, kar je nosil toliko časa skrito v
sebi, da bi svet ne brusil jezikov in ne metal na čisto njeno
podobo umazane pozornosti svoje pozornosti.
To vse ji je hotel
povedati, da se vsaj v srdu ne bo spominjala njega, ki se je
kakor Ahasver napravljal se v daljnidaljnji svet!.
 
Da, vse ji je hotel povedati!
Ponosneje je stopal nato
med gredicami, kjer se je žarilo cvetje pozne spomladipomladi. In bilo mu je, kakor da so dišave tega cvetja napolnile
 
In bilo mu je, kakor da so dišave tega cvetja napolnile
tudi srce njegovo, tisto ubogo srce, kjer je poganjala na
kamnitihkamenitih tleh nesrečna ljubezen krvavo cvetoče svoje vrhove.
svoje.
 
Urno stopa dalje.
bo dekle.
V najdaljnejšem kotu je stalo nekoliko starih
hrastov, velikanov z obraščenimiobrastlimi debli.
Pod njimi v senci
se je skrivala majhnamala miza in klopi.
 
Tu semsèm je bila prišla Meta tisto popoldne.
Nekaj časa
je brala v knjigi.
Ko je Filip prihajal, slonela je slonela z glavo ob
starem deblu, pri katerem je sedela.
Knjigo je bila odložila
tik sebe na mizo in lahnolahnò položila roko nanjo.
 
Tako v mislih je sedela in s pogledi sledilagledala za oblaki,
ki so pluli visoko po nebu ter se ravno tedaj žarili v zlatu
zapadajočega soncasolnca.
Obrnivši oko od rumenih oblakov,
vidi pred sabo Filipa Tekstorja.
Po bledem obrazu se ji razširi svit sreče,
ki pa takoj zopet izgine.
Opazivši goreče poglede njegove, je
vedela je takoj, da mora napočiti ta trenutek!trenotek.
A zdajsedaj,
ko je napočil, se ga je ustrašila.
Iz srca ji zakipi kri ter ji
Nem je stal Filip pred njo.
S srečo na obrazu in s cvetjem
v srcu je bil prišel!.
Ali pri njenem pogledu se razpršijo vsi upi, sreča izgine in hipno se posuši cvetje.
Prešine ga bliskoma grozna misel, kaj potem, če bi ga ona
tudi ljubila.
Bila bi to strašna pregreha, čeako bi jo s prekletstvomprokletstvom
svojim potegniti hotel s sabo v prepade temnega
življenja!.
Nikdar ne!
Globoko na prsi se mu povesi
glava.
Videč ga v tej revščini, topi se raztopi dekletu mehka duša
in solze ji zalijejo oko.
 
»Meta!« spregovoriizpregovori Filip, ko je utolažil notranje boje notranje,.
»kK tebi sem prišel!«
 
Ne upa se mu pogledati v obraz, da bi ne opazil solz,
še danes oditi, oditi daleč po svetu.
Ker pa vem, da
bodo metali kamenje za mano, očitali mi očitali nehvaležnost ter obdali s črnimi sencami moje ime — zatorej sem prišel k tebi!«
 
 
ter obdali s črnimi sencami ime moje — zatorej sem prišel k tebi!«
 
Beseda mu zastane; kar ji je hotel povedati, vse je bil
zdajsedaj pozabil.
Iskal je po kotih duše svoje duše, kjer se je bila
ravnokar razcvetela mala in krasna spomladpomlad — ali zdajsedaj
je bilo vse prazno in ostal je le črnčrni pepel nekdanjih spominov.
 
Naposled sede k mizi, njejnji nasproti.
Meti pa so se bile
na licih še bolj razvile rdeče rože čistega devištva.
 
»In glej, Meta!,« prične zopet ter si nasloni na mizo z
rokama obraz, »naj svet misli, naj svet sodi, kakor mu
drago!
Ali ne hotel bi, da bi tudi ti imela o meni take
spomine, da bi tudi ti sodila tako, kakor bo sodil svet!. Ne hotel bi, da bi se tudi v tvojo dušo vtisnila črna moja
podoba!.
 
Ne hotel bi, da bi se tudi v tvojo dušo vtisnila črna moja
podoba!
Pa čemu ti pravim to, Bog moj, čemu?«
 
Filip umolkne in rahel vzdihzdih mu pride iz srca.
 
Z vsemi močmi je iskal besede, le ene besede; in Bogbogve, da bi mu ne bila prišla le-ta beseda črez ustne — da
ve, da bi mu ne bila prišla le-ta beseda čez ustne — da
se ga ni usmilila ona, zavoljo katere je boril silni boj s
svojo dušo.
— in povej mi, da me ljubiš!«
 
In zardela je, kakor mladmladi rožni cvet spomladi.
 
Po njem pa se razburijo vsivsa občutkičustva in pozabljen je
svet okrog njega, pozabljen in vtopljen v večno temo, iz katere se mu svita le njena krasna podoba.
Ona je v sramežljivosti
 
svoji vstalavstane.
 
katere se mu svita le njena krasna podoba.
Ona je v sramežljivosti
svoji vstala.
Tudi Filip vstane in vzklikne srečen:
»Meta!«
 
Ležala mu je na prsih!.
In brez besedi, brez besedi pritiska
k sebi glavico njeno! glavico.
 
Ali je bil to greh, da sta se revna črviča v neskončni
stvaritvi tako ljubila?
Narava se ni zavila v temo in na
nebu je še vedno rumenela zarja zahajajočega sonca!solnca. Nekje tam gori v razprostrtih vrhovih starih hrastov je
 
Nekje tam gori v razprostrtih vrhovih starih hrastov je
sedel kos na veji ter pošiljal v hladni večer milobno svojo
pesem.
Ta pesem je donela po gaju in sladki njeni glasovi
so prihajali tudi v prekipečidvoje srciprekipevajočih src tu dol ter se družili
ondi s harmonijami ljubezni, s harmonijami sreče.
 
Iz te sreče ju prebudéprebude lahnilahnì koraki.
Nepričakovano je
bil prišel po peščenem potu knez Janez Evangelist.
In
zdajsedaj je stal pred njima v violetnemvijoletnem svojem talarju in z
zlatim križem na prsih.
V roki pa je držal s srebrom kovano
Knez je na deželi svoje molitve
rad opravljal pod milim nebom.
ZatoZategadelj je bil tudi tisti dan
prišel na nižavski vrt in, po peščenih stezah hodeč, prebiral
sveto knjigo.
Po obrazu se mu razširi nekak dobrovoljen
Ponosno se obrne, odpre knjigo ter počasi odide.
 
==Šestnajstvo poglavje==
ŠESTNAJSTO POGLAVJE
 
<i>Don Cesar: Und</i> seine <i>Schwester!
<poem>
<i>Don Cesar: Und</i> seine <i>Schwester!
Chor: Wehe! Wehe! Wehe!
— — — — — — — — — — — — — —
Chor (Bohemund): Es ist gesprochen,
du hast es vernommen,
dasDas Schlimmste weiĂźtweiẞt du, nichts ist
mehr zurück!</i>
Schiller: Die Braut von Messina</i></poem>
 
Schiller: Die Braut von Messina
Proti večeru tistega dne je sedel Ernest Malec v svoji
sobi.
1.389

urejanj