Wikivir

Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
Vrstica 6.380:
Tu sèm je pripeljal grof Anton svojega soseda tisto
jutro.
Pred grajskimi levihlevi, ki tičétiče skriti v gozdu, sta oddala
sta konja ter peš korakala potem med vrtovi proti graščini.
Stopivšemu na dvorišče, zdelo se je zdelo Bogomiru, kakor
bi žive duše ne bilo v poslopju: vladala je znana
smrtna tihota, katera navadno vlada po aristokratskih
dvorcih.
Od nekod je pridrl črn pes in skakal okrog grofa,
a ni si upal zalajati, da ne bi motil splošnega miru. Grajski oskrbnik se odlušči nekje pri steni ter prihiti s
 
Grajski oskrbnik se odlušči nekje pri steni ter prihiti s
sklonjenim telesom.
Zgoraj na mostovžu pa zapoje
zvon, v znamenje, da je hišni gospodar prestopil prag
gradu svojega gradu.
 
Vstopijo v pisarno pri oskrbniku.
Tu se je napravilo
pismo, kratko in površno, kateroki sta ga grof in Bogomir
slovesno podpisala.
Po končanem tem opravku se je hotel
Bogomir posloviti; ali grof Anton ga je povabil, da bi
stopil zž njim v gorenjegornje prostore.
Bogomir se izgovarja s
svojo slabo obleko. Oni pa je odgovoril z veliko ljubeznivostjo:
 
Oni pa je odgovoril z veliko ljubeznivostjo:
 
»Kaj hočete!?
Saj smo na kmetih!
In pri kontesi se boste
vendar poslovili!.«
 
Vdati se je moral.
Vrstica 6.416 ⟶ 6.412:
navzgor po mehki pogrinjači, da se ni čul korak.
Ves čas
je govoril grof priljudno; povpraševalpopraševal ga je posebno
vestno, če ima obilo divjačine po višavskih logeh in če je
kaj prida prepelic ali jerebic.
Močno se začudi, začuvšičuvši,
da Bogomir niti lovec ni in da nikdar puške v roke ne
vzame.
Na hodniku pride jima pride kontesa Lina naproti.
Če
je bila poprej na konju videti ponosna in nekako nedosegljiva,
videla se je videla pa zdajsedaj Bogomiru milejša, ker je nosila
domačo, krajšo obleko.
 
»Kako je kneginji?« vpraša grof skrbno.
 
»Nisem še bila pri nji, kar sem prišla iz gozda!.«
 
Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče z važnim in
Vrstica 6.441 ⟶ 6.437:
Grof je govoril tako, da
se je moralo čuti iz naglašanja njegovih besed, da hoče
mlademu znancu skazatiizkazati visoko čast.
In res je bila vsa
grofovska obitelj uverjena, da je kneginja Teanska največji
zaklad nje hiše!.
 
Strežaj jim odpre vrata v sončnatosolnčnato sobo.
Skozi široka
okna se je videlo daleč po zeleni ravnini in ob straneh na
vinske gorice, nad katerimi je tedaj vrelažehtela poletna vročivročina.
 
 
na.
V tej sobi, tik okna je sedela na mehki blazini stara,
siva ženica.
Prvi hip, takoj pri vstopu, Bogomir niti njene
glave opaziti ni mogel: tiščala se ji je globoko med
ramama, skrita med čipkami.
Vrstica 6.462 ⟶ 6.455:
Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in Bogomir se
je čudil, kako hitro so se ji raztopile ostre črte po obrazu
in kaka ljubezen ji je zažarela v očeh!.
Pred starko se
je zgrudila na kolena in z nekako sveto strastjo je pritiskala
vele in rjave njene roke na cvetoča svoja usta.
Skrbeče
je povpraševalapopraševala, kako je danes kneginji, če ji sončnasolnčna
vročina ne škoduje, če so ji vestno stregli in če kaj
zaukazuje: Kneginja se je dobrovoljno zasmejala, položila roko▼
zaukazuje.
na dekletovo glavo ter spregovorilaizpregovorila: »Hi, hi, golobica▼
 
»Hi, hi, golobica
▲Kneginja se je dobrovoljno zasmejala, položila roko
▲na dekletovo glavo ter spregovorila: »Hi, hi, golobica
draga, kaj naj mi je?
Kaj naj mi je?
Glej, tu pri oknu
imam sončnatosolnčnato ravan in vinske gorice.
Moj Bog, da jih
v sivi svoji starosti še smem gledati, to je največja dobrota!? Moj Bog, česa naj si še želim?
 
Moj Bog, česa naj si še želim?
In vidiš, ravno prej se
mi je dozdevalo, da gledam visoko v modrem zraku sivo
ptico, ki se je mogočno zibala nad sončnatimisolnčnatem poljipolju, mogočno
in ponosno!.
Pa sem si dejala, taki smo bili, nekdaj,
v mladosti hi, hi!
Tedaj smo razprostirali perutiperoti,
kakor bi Boga ne bilo nad nami.
Kakor sokol v sivem
zraku!
Ali gospod Bog pošlje strelo svojo strelo in razdrobi mu
perutiperoti zž njo, da se ošabna ptica strmoglavi potem v silni prepad.
 
 
prepad!
Tako je z nami!
Gospod Bog nas udari in potem
je konec ponosnemu povzdiganju!.«
 
Videla je, kako je silila dekletu solza v oko; tudi starki
sami je prihitela debela kaplja na lice.
 
»Čemu bi jokali, srce moje!?
Saj mi je še dano gledati
v zorno ravnino in, kar je še mileje, gledati v zornejše
Vrstica 6.510 ⟶ 6.498:
Med solzami sta se smejali.
 
»Meni se je zdelo,« spregovoriizpregovori kneginja potem, »da je
nekdo prišel s tabo.
Kdo je to, otročiček moj?
V sobi ne
vidim tako dobro, kakor tedaj, če zrem na planine, pod
jasno nebo!neb.«
 
»Jaz sem,« odgovori grof Anton, pristopivši k oknu,
»in pripeljal sem ti mladega soseda, svojega prijatelja,
gospoda LesovéjaLesoveja z Višave!.«
 
»Lesovéj?Lesovej, LesovéjLesovej!« in kneginja se živo obrne k Bogomiru,
ki je bil z grofom pristopil,. »čakajteČakajte no, čakajte no,
kje sem že čula to ime!
Bog, pomagaj mi vendar!
Vrstica 6.528 ⟶ 6.517:
zaviti v gosto meglo.
Koliko sem jih srečala popotnikov
na tej dolgi poti, prehiteli so me prehiteli in pred mano dospeli v
groba zavetje, a jaz sem pozabila njihovihnjih imen!.
Lesovej! To je krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsej▼
Lesovéj!
 
▲To je krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsej
zemlji v breme, hi, hi!«
 
Bogomir ji poljubi roko.
 
»LesovéjLesovej,« prične kneginja zopet, »to ime sem že
čula, ali sam sveti Odrešenik vedi, kje?«
 
»Na Višavi je gospodar, mama!« dostavi grof Anton.
 
»Na Višavi!
ZdajSedaj vem vse, hvalohvala Bogu, zdajsedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu kraju: na Nižavi!
 
Ali časih smo rekli tistemu kraju: na Nižavi!
To je bilo
tedaj, ljubi otročički moji, ko vas še na svetu ni bilo.
Na
Nižavi ste torej?
Sveta pomagalka, česa človek učaka! Tam je bilo časih jezerce, ki je zamrznilo v zimi, da smo
se brez skrbi drsali po svetli vršinipovršini.▼
 
Tam je bilo časih jezerce, ki je zamrznilo v zimi, da smo
▲se brez skrbi drsali po svetli vršini.
Kje so časi!
Ali je še
ta tolmun tam doli, sredi kostanjevega lesa?
Ali je to vse
še tako, kakor nekdaj?!«
 
»Vse še tako, svetlost!« odgovori Bogomir.
Vrstica 6.567 ⟶ 6.550:
prepelic, če se spomladi vračajo z juga.
Hrupno življenje
se je pričelo v gradu in nekaj tednov ni prenehalo. A ti, ljubi Anton moj, si bil tedaj še otrok in Veliki
 
A ti, ljubi Anton moj, bil si tedaj še otrok in Veliki
Napoleon se je bil ravno vsilil na prestol francoski.
Tu v
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Mrtva_srca«