→Osemnajsto poglavje
|
Pa je bila tudi prečudne
krasote.
In da se je porodila v
Njegovo
veličanstvo Friderik Avgust je z železno pestjo tiste čase
pokoril svoj dvor; preganjal je
in ves dvor je moral v cerkev hoditi kakor bratje v
kapucinskem samostanu.
Bog ga blagoslovi, Friderika
Avgusta, pravičen in pobožen
svojim
Če je bil jezen,
otroci njegovi; bil je pravičen, ali oster vladar
Tiste dni
se je vpeljal pri dvoru sin visokega dostojanstvenika,
Živel ni v redu in s tolpo šumečih
prijateljev je spravil obilokrat cesarske oblasti in
gosposke v velike stiske, ker niso smele vsega prezreti. Na dvoru je bil priljubljen, ker se je vedel nositi kakor
▲jagnje in ker je redno dohajal k službi božji!
Trdilo se je,
da je najkrasnejši mož v vsej Evropi.
Vsekako pa je bil
človek predrznega, silno predrznega značaja in, ker se je pregrešil proti milosti božji, moral je potem vse dni življenja
▲svojega piti grenki kelih gorjupe pokore!
Kmalu so
sikali jeziki, da se knez Aleksander ni bal dvigniti pogleda
še celo do njene visokosti, preblažene Kornelije
Amalije!«
»V Hellbronnu je imela vojvodinja Kornelija Amalija
svoje letovišče tisto poletje.
Osamljen, pozabljen cesarski
izprosila Hellbronn pri visokem očetu, ki ji ni mogel odreči
nikake želje.
Tam je torej bilo
Odpravila je bila nekega
jutra drugo spremstvo, a mene je obdržala pri sebi. Z visoke sobane sva zrli na zeleno drevje v vrt.
Na steno
pri oknu je naslonila glavico s tistimi historičnimi
zlatimi lasmi, ki jih še zdaj opazujete na podobah njenih. Zamišljeno je gledala na modro nebo, kjer so se
▲okrog sonca zbirali rumeno obrobljeni oblaki.
‚Margerita,’
‚Kdo, visokost?’
je pretresla groza.
‚Kdo? Knez Aleksander!’
ji je razširila kipeča kri po nebeškem obrazu.
‚Visokost, knez Aleksander <big>Teanski</big>!
In semkaj
Ni mi takoj odgovorila.
‚Ali meniš, da se nisem dolgo, dolgo bojevala, Margerita! Sedaj pa — ne morem več!
Moj Bog, Margerita, kako
sem nesrečna!’
Topila se je v solzah in bridko je jokala. Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati nad njo,
ki je v blesku svojem solze pretakala kakor drugi smrtniki
ter neprestano zdihovala, da je nesrečna kakor drugi
smrtniki
Kakor otrok me je objela in na
je počivala njena prekrasna glava.
‚Danes mi je obljubil priti
Pri stranskih vratcih ga boš
pričakovala in po skrivnem hodu pripeljala semkaj
Jeli,
Margerita, da storiš to meni na ljubo
Saj bo samo danes
in potem nikdar več
Kako bi se bila mogla protiviti tej prošnji?
Zgodilo se
je, kakor je želela.
Po skrivnem hodu sem ga ji pripeljala. Stopivšega v to svetišče, ga niti najmanjša stiska ni
preobdala.
S srečnim obrazom je pristopil k nji ter ji poljubil
Nji pa je deviška sramežljivost izvabila nežno
rdečico na divno lice.
In ko je dvignila trepalnico, se je
usul
proti njemu, ki je bil tedaj brez dvojbe najdrznejši človek
Zastajala mi je kri pri srcu, ker sem
imela zavest, da ničesar dobrega nastati ne more.
smo.
O ljubezni nista govorila; kadar pa so se srečali pogledi,
▲nisem videla v taki sreči, taki radosti!
čutil čisto kakor v domači obitelji, in verujte mi, da ga je
prisilila, v pravem pomenu besed prisilila, da je moral
prižgati dehtečo cigaro
Dolgo se je branil in vse mogoče
ugovore koval.
Nič mu ni pomagalo, vdati se je
moral visoki njeni želji.«
‚Pri nas se ne sme dolgočasiti knez Aleksander!’ je dejala
‚Visokost,’ odgovoril je vdano, ‚ali mi je Bog res tako
nesrečno ustvaril lice, da ne kaže tiste sreče, ki jo uživam
‚Margerita! Knez Aleksander ima slabost, da
in čemu bi tega ne storil pri nama
Sicer pa ima še marsikatero
slabost, ki jo bomo opustili odslej!’
Bila je to strela z jasnega
neba.
Knez je odhitel v sosednjo sobo, dasi ni imela izhoda. Pri tem mu je odpadla tleča cigara in utegnila
sem komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah ostri glas cesarskega▼
▲Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah ostri glas cesarskega
očeta.
Friderik Avgust je imel navado, da je
obilokrat neoglašen prišel k svoji ljubljenki Korneliji
Amaliji. Tudi tisti dan se je zgodilo tako.▼
▲Tudi tisti dan se je zgodilo tako.
In kakor sem
stara, dragi moj (tu se je obrnila kneginja Teanska k Bogomiru) in kakor so mi otemneli duha pogledi, stoji mi
vendar še dandanes vzvišena oseba njegova pred duhom. Tiste dni še ni bil prestar in telo njegovo je bilo še▼
▲Tiste dni še ni bil prestar in telo njegovo je bilo še
gibčno in polno življenja.
Na visokem čelu mu je kraljevalo
pravo veličanstvo.
Še celo tedaj, kadar je bil njega
vzorni obraz miren,
Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu.
Globoko sem se
priklonila.
Ko sem dvignila obraz,
vhodu in v
opazila, da so se mu krog senc kazali že sivi lasje.
Bil
je to najgroznejši
so
Samo zavest me je navdajala,
da ima
O
drugem niti misliti nisem mogla
Vojvodinja je bila prihitela
k njemu ter mu je poljubovala roko, s katero ji je
Pristopila sta bliže k meni.
Friderik Avgust se je pričel
ozirati po sobani, po kotih, po stropu in končno je
odločno z nemilostivim glasom:
‚Mon dieu! Palffy, zdi se mi,
sem, da se je tu — odpustite mi izraz — pušil tobak!’
Te besede so veljale meni, ker sem rojena v stari obitelji
Palffyjevi,
Tedaj je vojvodinja
Kornelija Amalija bledejša postajala nego uniforma
Plaho svoje oko
meni, ki ji pomagati nisem mogla.
Že sem čutila, kako me je pričelo greti pri nogah.
Ali
za življenje svoje bi se ne bila
‚Ni mogoče, grofica!?’
In
postal glas trd kakor jeklo; na čelu pa se mu je nabralo
temnih oblakov
nevihta.
‚Vi gorite, kontesa, za božjo voljo!’
Avgust prestrašen.
Počasi me je zapuščala zavest.
sobe; bil je bled kakor mrlič.
‚A,’ začudil se je vladar togotno, ‚vi ste tu, Teano! Kako interesantno!’
‚Da, veličanstvo! Cesarska visokost mi je milostivo dovolila, da sem▼
▲Čula sem še, da je oni mrzlo odgovoril: ‚Da, veličanstvo!
▲Cesarska visokost mi je milostivo dovolila, da sem
▲smel trenutek, samo za trenutek, obiskati svojo <i>nevesto,</i>
konteso Margerito!’
krog mene ter mi ugasnil zavest.
Ko sem ozdravela, zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Postala sem kneginja Teanska. Knez Aleksander mi
je bil blag soprog; bil je pravi steber mojemu življenju.
▲je bil blag soprog; bil je pravi steber življenju mojemu.
Niti vzdihovati ga nisem čula nikdar.▼
Ko pa je ležal na
smrtni postelji,
Vsega dolga
ti še nisem poplačal!
In to, edino
uro!’
Ali pomislite, da sem bila od tistega groznega
hroma in da se potem nikdar več na svoje noge
opreti nisem mogla.
Tega je
kar me kakor onemoglega prenašajo z mesta na mesto
Kornelija
Amalija, poklicana na kraljevi prestol,
mlada in nesrečna
Meni pa je dano še vedno živeti
in gledati v zorno ravan leto za letom
Kornelija
Amalija pa je umrla mlada in nesrečna!
Vidite, ljubi
moji, življenje je povsod eno in
ki jo nam osladi samo notranja zadovoljnost.
Ali ta je
dar božji!« ...
»To so vzorni ljudje, v resnici vzorni!«
ko je tisti dan počasi jezdaril po zelenem logu
proti Višavi.
==Devetnajsto poglavje==
<poem>
<i>In mein gar zu dunkleses Leben
strahlte einst ein suĂźes Bild;
| |||