Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 37 zlogov ,  pred 11 leti
Pa je bila tudi prečudne
krasote.
In da se je porodila v kmetskikmettiški koči, bi jo bili poiskati bimorali ter posaditi na prestol kraljevi.
jo bili morali ter posaditi na prestol kraljevi!
Njegovo
veličanstvo Friderik Avgust je z železno pestjo tiste čase
pokoril svoj dvor; preganjal je lahkoživnostlehkoživnost, zapravljivost,
in ves dvor je moral v cerkev hoditi kakor bratje v
kapucinskem samostanu.
Bog ga blagoslovi, Friderika
Avgusta, pravičen in pobožen vzgledzgled je bil podložnikom
svojim!.
Če je bil jezen, tresli so se pred njim tresli visokorojeni
otroci njegovi; bil je pravičen, ali oster vladar!.
Tiste dni
se je vpeljal pri dvoru sin visokega dostojanstvenika,
Živel ni v redu in s tolpo šumečih
prijateljev je spravil obilokrat cesarske oblasti in
gosposke v velike stiske, ker niso smele vsega prezreti. Na dvoru je bil priljubljen, ker se je vedel nositi kakor
jagnje in ker je redno dohajal k službi božji!.
 
Na dvoru je bil priljubljen, ker se je vedel nositi kakor
jagnje in ker je redno dohajal k službi božji!
Trdilo se je,
da je najkrasnejši mož v vsej Evropi.
Vsekako pa je bil
človek predrznega, silno predrznega značaja in, ker se je pregrešil proti milosti božji, moral je potem vse dni življenja
svojega piti grenki kelih gorjupe pokore!.
 
 
pregrešil proti milosti božji, moral je potem vse dni življenja
svojega piti grenki kelih gorjupe pokore!
Kmalu so
sikali jeziki, da se knez Aleksander ni bal dvigniti pogleda
še celo do njene visokosti, preblažene Kornelije
Amalije!«
 
»V Hellbronnu je imela vojvodinja Kornelija Amalija
svoje letovišče tisto poletje.
Osamljen, pozabljen cesarski
izprosila Hellbronn pri visokem očetu, ki ji ni mogel odreči
nikake želje.
Tam je torej bilo!.
Odpravila je bila nekega
jutra drugo spremstvo, a mene je obdržala pri sebi. Z visoke sobane sva zrli na zeleno drevje v vrt.
 
Z visoke sobane sva zrli na zeleno drevje v vrt.
Na steno
pri oknu je naslonila glavico s tistimi historičnimi
zlatimi lasmi, ki jih še zdaj opazujete na podobah njenih. Zamišljeno je gledala na modro nebo, kjer so se
okrog soncasolnca zbirali rumeno obrobljeni oblaki.«
 
Zamišljeno je gledala na modro nebo, kjer so se
okrog sonca zbirali rumeno obrobljeni oblaki.
 
‚Margerita,’ spregovorila je izpregovorila zamolklo, ‚Margerita, danes
bo prišelpride!’
 
‚Kdo, visokost?’ vprašala sem vprašala začudena, in v hipu me
je pretresla groza.
 
‚Kdo? Knez Aleksander!’ vzdihnila je zdihnila in kakor zora se
ji je razširila kipeča kri po nebeškem obrazu.
 
‚Visokost, knez Aleksander <big>Teanski</big>!
In semkaj bo prišelpride in <big>brez</big> vednosti njegovega veličanstva?’
 
Ni mi takoj odgovorila.
 
‚Ali meniš, da se nisem dolgo, dolgo bojevala, Margerita! Sedaj pa — ne morem več!
 
Zdaj pa — ne morem več!
Moj Bog, Margerita, kako
sem nesrečna!’
Topila se je v solzah in bridko je jokala. Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati nad njo,
 
Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati nad njo,
ki je v blesku svojem solze pretakala kakor drugi smrtniki
ter neprestano zdihovala, da je nesrečna kakor drugi
smrtniki!.
Kakor otrok me je objela in na mojem srcu <big>mojem</big>
je počivala njena prekrasna glava.
 
‚Danes mi je obljubil priti!.
Pri stranskih vratcih ga boš
pričakovala in po skrivnem hodu pripeljala semkaj!. Grofica Tvrdovska pa bo zadrževala drugo družbo.
 
Grofica Tvrdovska pa bo zadrževala drugo družbo.
Jeli,
Margerita, da storiš to meni na ljubo!?
Saj bo samo danes
in potem nikdar več!.
 
Kako bi se bila mogla protiviti tej prošnji?
Zgodilo se
je, kakor je želela.
Po skrivnem hodu sem ga ji pripeljala. Stopivšega v to svetišče, ga niti najmanjša stiska ni
 
Stopivšega v to svetišče, ga niti najmanjša stiska ni
preobdala.
S srečnim obrazom je pristopil k nji ter ji poljubil
Nji pa je deviška sramežljivost izvabila nežno
rdečico na divno lice.
In ko je dvignila trepalnico, se je
usul se je iz veličastnega očesa žar neskončne ljubezni
proti njemu, ki je bil tedaj brez dvojbe najdrznejši človek
stoletja svojega! stoletja.
Zastajala mi je kri pri srcu, ker sem
imela zavest, da ničesar dobrega nastati ne more.
smo.
O ljubezni nista govorila; kadar pa so se srečali pogledi,
izlivalo se je izlivalo srce v srce!. Svoje kneginje še nikdar
nisem videla v taki sreči, taki radosti!. Hotela je, da bi se
Svoje kneginje še nikdar
nisem videla v taki sreči, taki radosti!
 
Hotela je, da bi se
čutil čisto kakor v domači obitelji, in verujte mi, da ga je
prisilila, v pravem pomenu besed prisilila, da je moral
prižgati dehtečo cigaro!.
Dolgo se je branil in vse mogoče
ugovore koval.
Nič mu ni pomagalo, vdati se je
moral visoki njeni želji.«
 
‚Pri nas se ne sme dolgočasiti knez Aleksander!’ je dejala
je živahno.
 
‚Visokost,’ odgovoril je vdano, ‚ali mi je Bog res tako
nesrečno ustvaril lice, da ne kaže tiste sreče, ki jo uživam
zdaj!sedaj?
 
‚Margerita! Knez Aleksander ima slabost, da rad puši,
in čemu bi tega ne storil pri nama!?
Sicer pa ima še marsikatero
slabost, ki jo bomo opustili odslej!’
Bila je to strela z jasnega
neba.
Knez je odhitel v sosednjo sobo, dasi ni imela izhoda. Pri tem mu je odpadla tleča cigara in utegnila
sem komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah ostri glas cesarskega
 
Pri tem mu je odpadla tleča cigara, in utegnila
sem komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko svojo.
 
Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah ostri glas cesarskega
očeta.
Friderik Avgust je imel navado, da je
obilokrat neoglašen prišel k svoji ljubljenki Korneliji
Amaliji. Tudi tisti dan se je zgodilo tako.
Amaliji.
 
Tudi tisti dan se je zgodilo tako.
In kakor sem
stara, dragi moj (tu se je obrnila kneginja Teanska k Bogomiru) in kakor so mi otemneli duha pogledi, stoji mi
vendar še dandanes vzvišena oseba njegova pred duhom. Tiste dni še ni bil prestar in telo njegovo je bilo še
in kakor so mi otemneli duha pogledi, stoji mi
vendar še dandanes vzvišena oseba njegova pred duhom.
 
Tiste dni še ni bil prestar in telo njegovo je bilo še
gibčno in polno življenja.
Na visokem čelu mu je kraljevalo
pravo veličanstvo.
Še celo tedaj, kadar je bil njega
vzorni obraz miren, pretresal je pretresal strah dvornike.
 
Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu.
Globoko sem se
priklonila.
Ko sem dvignila obraz, stal je stal še vedno pri
vhodu in v soncusolncu se je spreminjaloizpreminjalo zlato na obleki njegovi. Tedaj v tistem trenotku sem prvič v svojem življenju
 
Tedaj v tistem trenutku sem prvič v svojem življenju
opazila, da so se mu krog senc kazali že sivi lasje.
Bil
je to najgroznejši trenutektrenotek v življenju mojem in vse misli
so tako rekočtakorekoč okamenele v meni.
Samo zavest me je navdajala,
da ima njegovoNjegovo veličanstvo že tudi sive lase.
O
drugem niti misliti nisem mogla!.
Vojvodinja je bila prihitela
k njemu ter mu je poljubovala roko, s katero ji je
Pristopila sta bliže k meni.
Friderik Avgust se je pričel
ozirati po sobani, po kotih, po stropu in končno je spregovorilizpregovoril,
odločno z nemilostivim glasom: ‚Mon dieu!
 
Palffy, zdi se mi, da gotovo je, nikakor se ne motim, prepričan
‚Mon dieu!
Palffy, zdi se mi, dadà, gotovo je, nikakor se ne motim, prepričan
sem, da se je tu — odpustite mi izraz — pušil tobak!’
 
Te besede so veljale meni, ker sem rojena v stari obitelji
Palffyjevi, karčesar morda niste vedeli.
Tedaj je vojvodinja
Kornelija Amalija bledejša postajala nego uniforma
njegovegaNjega veličanstva.
Plaho svoje oko obrnila je obrnila proti
meni, ki ji pomagati nisem mogla.
 
Že sem čutila, kako me je pričelo greti pri nogah.
Ali
za življenje svoje bi se ne bila preganilapregenila tedaj!.
 
‚Ni mogoče, grofica!?’
In njegovemuNjegovemu veličanstvu je
postal glas trd kakor jeklo; na čelu pa se mu je nabralo
temnih oblakov, in vedela sem, da se bo name razlila
nevihta.
 
‚Vi gorite, kontesa, za božjo voljo!’ vzkliknil je vzkliknil Friderik
Avgust prestrašen.
Počasi me je zapuščala zavest.
sobe; bil je bled kakor mrlič.
 
‚A,’ začudil se je vladar togotno, ‚vi ste tu, Teano! Kako interesantno!’
 
Čula sem še, da je oni mrzlo odgovoril: ‚Da, veličanstvo!
Kako interesantno!’
 
‚Da, veličanstvo! Cesarska visokost mi je milostivo dovolila, da sem
Čula sem še, da je oni mrzlo odgovoril: ‚Da, veličanstvo!
smel trenutektrenotek, samo za trenutektrenotek, obiskati svojo <ibig>nevesto,</ibig>
 
Cesarska visokost mi je milostivo dovolila, da sem
smel trenutek, samo za trenutek, obiskati svojo <i>nevesto,</i>
konteso Margerito!’
 
krog mene ter mi ugasnil zavest.
 
Ko sem ozdravela, zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Postala sem kneginja Teanska. Knez Aleksander mi
je bil blag soprog; bil je pravi steber mojemu življenju. mojemuNiti zdihovati ga nisem čula nikdar.
 
Postala sem kneginja Teanska. Knez Aleksander mi
je bil blag soprog; bil je pravi steber življenju mojemu.
 
Niti vzdihovati ga nisem čula nikdar.
Ko pa je ležal na
smrtni postelji, dejal je dejal skesano: ‚Margerita!
Vsega dolga
ti še nisem poplačal!
In to, edino, to mi greni smrtno
uro!’
Ali pomislite, da sem bila od tistega groznega trenutkatrenotka
hroma in da se potem nikdar več na svoje noge
opreti nisem mogla.
Tega je zdajsedaj več nego petdeset let,
kar me kakor onemoglega prenašajo z mesta na mesto!. In vendar je vse življenje svoje posvetil meni, in kakor
Nitirečem, niti vzdihovati ga nisem čula nikdar.
 
In vendar je vse življenje svoje posvetil meni in, kakor
rečem, niti vzdihovati ga nisem čula nikdar!
Kornelija
Amalija, poklicana na kraljevi prestol, umrla je umrla še mlada,
mlada in nesrečna!.
Meni pa je dano še vedno živeti
in gledati v zorno ravan leto za letom!.
Da, da!
Kornelija
Amalija pa je umrla mlada in nesrečna!
Vidite, ljubi
moji, življenje je povsod eno in isto;tisto: kelih grenke pijače,
ki jo nam osladi samo notranja zadovoljnost.
Ali ta je
dar božji!« ...
 
»To so vzorni ljudje, v resnici vzorni!« dejal si je dejal Bogomir,
ko je tisti dan počasi jezdaril po zelenem logu
proti Višavi.
 
==Devetnajsto poglavje==
DEVETNAJSTO POGLAVJE
 
<poem>
<i>In mein gar zu dunkleses Leben
strahlte einst ein suĂźes Bild;
1.389

urejanj