Poteka rok
← Kako se je godilo Mihajlu | Poteka rok Tolovaj Mataj in druge zgodbe Fran Milčinski |
Kaj je storila devojka Roža → |
|
Poteka rok
Trideset dni se je nagibalo h koncu. Iz širne zemlje so v boriški grad na hitrih krilih priletale vesti, kako hodijo sužnji od mesta do mesta, od gradu do gradu in iščejo boriškemu banu junaka za dvoboj — zastonj sta jim pot in trud! Zadovoljen je bil ban. Neučakan pa je čakal ban vesti tudi še o Mihajlu, kako se mu je unesla zoprna oholost, toda od one strani Kolpe ni bilo poročil in jih ni bilo.
Potekal je predzadnji dan roka, postavljenega tridesetim sužnjem, in se jih je vrnila polovica, tista, ki je krenila proti soncu. Na dvorišču je naletela na bana, žalostna se mu je poklonila, žalostna se je obrnila zopet v temnico. Ni bila našla junaka, da bi se hotel meriti z boriškim banom, niti ni upala, da so ga našli tovariši, ki jim je bila odločena pot za soncem. Obupali so, obupani so se vdali v svojo žalostno usodo.
Ob svetlem oknu grajske dvorane je stala banova sestra. Z rosnim očesom je gledala za sužnji, ki so se počasi izgubljali pod temne oboke, z zadnjimi pogledi se poslavljali od zlatega sonca in sinjega neba. Hudo ji je bilo pri srcu, rada bi jim bila pomagala, zastonj so ji misli iskale rešilne poti za nesrečnike. V dno duše ji je mrzelo nečloveštvo bratovo in se je ogibala brata. Ne besede mu ni dala in ne več pogleda od tistega dne, ko je bil ocenil Mihajla z nezaslišano odkupnino.
Po kamniti veži so zapeli trdi banovi koraki, uzrl je ban sestro pri oknu, obstal je na pragu, prešerno se zasmejal v dvorano. »Hoj, sestra, devojka ponosna! Ali se je obnesla moja beseda, da ga ni, ki bi se drznil, da se mi postavi na borišče? Brez boja mi ostaja slava najboljšega junaka v plemeniti naši zemlji!«
Sestra Roža se ni ganila pri oknu. Bolele so jo bratove besede, peklil jo je njegov grohot: brat ne vidi obupanih sužnjev, le svojo slavo gleda — sužnji ječe, ban se smeje!
Ban je stopil bliže. Resnejša mu je postala beseda, prijaz-neje mu je zvenel glas. »Kaj se mi huduješ, sestra? Mar ti nisem obljubil, da izpustim vseh trideset sužnjev brez pare denarjev, čeprav se mi vrnejo sami in brez junaka za dvoboj? Mar ne veruješ bratovi besedi?« Plosknil je z roko v roko in zaklical je v vežo: »Ječar!«
Prihitel je ječar in ban mu je ukazal: »Postrezi sužnjem z jedačo in pijačo in jim razglasi, da bodo veseli: ako se mi postavi junak na dvoboj ali ne, — prosti bodo brez pare denarjev, ko se vrnejo še drugi sužnji in poteče rok!«
Ječar je pospešil svoj korak, iz temnice v okroglem stolpu je kmalu zavriskala radost.
Sestra Roža se je obrnila od okna; uprla je oči v brata in tresle so se ji ustne: »In Mihajlo? In krvava odkupnina Mihajlova?«
Vprašanje je zbodlo bana. »Pri srcu ti je medli junak od one strani Kolpe, to vem. Toda se bo zdajci pokazalo, kakšen je v resnici junak on, ki je tajil junaštvo boriškega bana. Predrzen je bil, za predrznost sem ga kaznoval. Bahal se je, kako ga ljubijo pobratimi: vse bi dali zanj, še desno roko od rame. Lagal je. Zahtevane odkupnine ne bodo dali! Junak se ne laže! In če ni lagal in jo bodo dali, ni vreden svojih pobratimov in ni junak, ker se ni ubranil njihovih žrtev: domačih svetinj in roke od ramena. Tako ga bo bila lastna beseda! To je tvoj Mihajlo!«
»Ni moj Mihajlo! Toda je človek in po Bogu moj brat, po Bogu tvoj brat. Ni se ponašal z junaštvom, vendar čutim in vem, za krvavo tvojo odkupnino ne bo vprašal.«
Kipele so besede sestri Roži iz srca in iz ust, bliskale so ji oči.
Bana je grabila jeza, kako mu oporeka sestra; osoren mu je postal glas: »Brez odkupnine ga čaka temnica!«
»O da se ti ne vrne v boriški grad!« je vzkliknila sestra.
»Izpuščen je na besedo!«
»Besede ni za krvoločnost in nasilje in greh!«
Boriški ban se je razburil. Z obema pestema je udaril po mizi, da je zahreščal les in se je plošča nalomila. Kričal je: »Ako ni možak in ne velja njegova moška beseda, mi jamči zanj vseh trideset sužnjev. Ječar, kje si?« Razlegal se je banov glas po obokanih vežah. Po stopnicah je prisopihal ječar. »Čuj me, ječar! Povej sužnjem v kamnitem stolpu, naj ne vriskajo prezgodaj! Junak za dvoboj jim je odpuščen. A jamčijo mi s svojo glavo za Mihajla. Ako Mihajlu poteče rok in ne pošlje odkupnine niti se ne vrne, vsem sužnjem v kamnitem stolpu odlete glave. Tako mi Boga in svete vere!«
Devojka Roža je poslušala novo kruto misel banovo in je prebledela in zatrepetala. Zaječala je: »Krvnik! Groza me je, da sem sestra takega brata, nesrečen je sin, ki ima takega očeta!« Komaj so jo nesle noge, ko je hitela mimo bana iz dvorane.
Iz temnice v stolpu se je oglasil krik in jok; nenadni banov srd je ujetim nesrečnikom prijazne upe sprevrgel v grozečo smrt.
Baš tisti čas je bil dospel Mihajlo v beli Borič, da vrne svojo mlado glavo banu v sužnost.
Krik in jok iz temnice sta bila prva, ki sta ga pozdravila, ko je preko mostu stopal v grajsko dvorišče. Stisnil je zobe in povesil je glavo. Obrnil je svoj korak po stopnicah navzgor, da poišče bana.
V veži je srečal devojko Rožo, bežečo iz dvorane. Poklonil se ji je brez besede, komaj da je dvignil pogled, in je šel mimo.
Devojki Roži pa je šinila kri v bledo lice, postala je in poslušala.
Mihajlo je stopil v dvorano, stal je pred banom.
Zavzel se je ban, molče sta se gledala. Potem je vprašal ban in miren in mrzel mu je bil glas: »Kaj mi prinašaš, ali odkupnino ali glavo?«
Mihajlo je zrl banu v oko in mu odgovoril: »Ko si bil junak ti, da si tako zahteval odkupnino, jaz nisem bil junak, da bi jo iskal od pobratimov. Poslovil sem se od majke in od doma — za ta rok ti bodi hvala! Tu imaš mojo glavo!«
»Ob njo boš, ko poteče rok, ki sem ti ga določil. Pot v temnico poznaš, ni treba, da ti jo kaže ječar.«
Okrenil se je ban k oknu, obrnil se je suženj, da se vrne v temnico. Zunaj je stala devojka Roža, iz oči so ji lile neme solze. Z eno roko si je pokrivala lice, drugo je nudila Mihajlu.
Poljubil je drhtečo roko in šel v temnico.