Kako se je godilo Mihajlu
| ← Zakaj se je razsrdil stari Duralaga | Kako se je godilo Mihajlu Tolovaj Mataj in druge zgodbe Fran Milčinski |
Poteka rok → |
| |||||||||||||||
Kako se je godilo Mihajlu
Usmiljeni jezdeci in vozniki so bili pomagali Mihajlu, da je nebogljen in brljav premagal dolgo pot iz belega Boriča na dom onkraj Kolpe. Zdaj je ležal pod domačo streho; kako mehka se mu je zdela preprosta postelj, kako nežna bela roka ostarele majke, ki je stregla preljubemu sinu in mu zdravila rane! Vračalo se mu je zdravje, vračal se mu je vid, potekali pa so dnevi in bližal se je dan, ko mu bo zapustiti majko in dom, da nese svojo junaško glavo zopet nazaj v temnico, ki mu bo grobnica.
Ljubeče oči se mu niso mogle nagledati mile majke — le še kratek čas in prekratek in nikdar več je ne bodo videle. Pohajal je in postajal okoli prijaznega doma in se poslavljal od sleherne stvari, od vsakega kotička posebej. To košato drevo in tisti cvetoči grm, bistri vrelec in tiha, globoka Kolpa, hladna veža in vroča kuhinja, svetla soba s starim orožjem in to in še ono, vse mu je budilo obilne spomine, vse mu je bilo zvesti tovariš izza mladih dni — težka bo ločitev!
Obiskal je pobratime.
Kum Vrčič se je bil postaral. Siva mu je bila glava, gubalo se mu je moško lice. Toda še je z neopešano silo vihtel dragoceno sabljo, svetla je bila kakor blisk. Rad je pravil o njenih junaštvih in kako je romala v Jeruzalem na Zveličarjev grob. Vnuka je imel, osem let je bil star, že je skušal, ali je kos, da iz nožnice potegne častito orožje; vesel ga je bil ded.
Posetil je Maljkoviča. Maljkovič je slavil svoj god, polna mu je bila hiša gostov. Gospodar pa je sedel med gosti v dolami, podarjeni rajnkemu očetu od presvetlega carja. Samo na ta dan vsako leto jo je oblekel in so gostje občudovali dolamo in hvalili gospodarja in rajnkega mu roditelja.
Posetil je še Nikoliča. Nikolič je bil junak, petim zlatim čelenkam je bil pridružil še dve za novi junaštvi, a mu je hrepenelo srce, da si prijunači še tri.
In Konjevič, pobratim mu najmlajši in najljubši, Konjevič je bil ženin najlepše mladenke v selu, čez pet nedelj naj je bila poroka.
Vsi so ga sprejeli s prisrčno radostjo, vsi so se tožni zavzeli, da se mu je vrniti v sužnost in so zmajevali glave: »Naj te oceni, naj zahteva odkupnino, kar je naše, to je tvoje!«
S smehom je tajil Mihajlo svoj obup. »Moja odkupnina še ni dozorela.«
Skrbna majka ni mogla razumeti, ni mogla verjeti: komaj ji je vrnjeno dete, zopet ji bo vzeto. Gledala je sina, ugibala je in uganila, da ji prikriva skrivnost.
Skrb ima bistre oči, našla je majka banovo pismo. Sin je spal, majka se je zavila v haljo, hitela je s pismom skoz noč h kumu.
Kum Vrčič je še bedel. Potrkala mu je na okno, odprl ji je vrata.
Vstopila je in drhtela. »Kum Vrčič, pismo sem našla s pečatom. Srce mi pravi, v tem pismu je razodeta sinova žalost in sinova usoda.
Kum Vrčič jo je povabil v sobo, da sede, sam je stopil okoli prijateljev. Naj so bedeli, naj so spali, brez odloga so se odzvali njegovemu glasu in niso izpraševali, zakaj in čemu. Pa ko so se zbrali v Vrčičevi hiši in so videli skrbno Mihajlovo majko, vedeli so: gre za Mihajla.
Majka je dala pismo in kum Vrčič je dejal: »Konjevič najmlajši, ti si se učil in znaš brati, razloži nam, od koga je pismo in kaj govori!«
Na mizi je brlela sveča, še je užgal Vrčič trsko in je z njo svetil.
Konjevič najmlajši je pogledal pečat in povedal, da je pismo od boriškega bana. In je bral iz pisma in so poslušali in razločno razumeli, kako da boriški ban na besedo izpušča Mihajla, da zbere v tridesetih dneh odkupnino ali se vrne v temnico. Odkupnina pa je ta: častita sablja Vrčičeva, slavna dolama Maljkovi-čeva, junaške čelenke Nikoličeve, od Konjeviča, pobratima najmlajšega, pa roka od ramena.
Bridko je zavekala Mihajlova majka, ob mizo ji je udarila tožna glava. »Izgubljen mi je sin, punčica mojega očesa, duša moje duše.«
Možje so molčali, davile so jih razburjene misli. Konjevič najmlajši je prvi skočil na noge, bled je bil kakor stena in hripav mu je bil glas, ko je izpregovoril: »Za glavo pobratima Mihajla je tu moja desna roka od ramena! Brez desnice bom živel, dokler mi je usojeno!«
Tačas so se drugim odvezali jeziki, vsi vprek so kričali: »Ko ti daješ roko, črn mi obraz, če ne bi dal sablje!« — »Naj vzame dolamo boriški ban!« — »Naj vzame čelenke!«
Jokala in smejala se je Mihajlova majka in hitela domov z veselo vestjo.
Zbudila je sina. »Mihajlo, moj zlati edinec, rešen si!« Polju-bovala ga je in močila s solzami in mu razložila, kake vrle po-bratime ima, kaj se je zgodilo in kako so sklenili.
Sin se je prestrašil. »O moja ostarela majka, tega nisi smela storiti! Mislili bodo, da sem te poslal jaz. Sram me je pogledati jim v obraz. Moja majka, laže mi je v mukah umreti v banovi temnici, nego trpeti žrtve, ki jih nudijo pobratimi.«
Sinove besede so zbegale maj ko, plaho je gledala sina.
Mihajlo jo je poljubil na skrbno čelo. »Idi spavat, mila mi majka! Jutri zarana pa stopi k pobratimom, prelepo jih pozdravi in jim povej: Mihajlo se raduje njihove bratovske ljubezni, njihovih žrtev pa ne sprejme«.
Majka je šla v svojo tesno kamrico, še dolgo je bedela, jokala se in molila. Slednjič jo je premagal spanec. Mihajla pa je vzela noč, skrivaj in brez slovesa je odšel z doma, da se nesrečen vrne v suženjstvo.
Ko je bila majka ta večer zapustila hišo kuma Vrčiča, se moževanje mož še ni končalo.
Ni bilo žal Vrčiču sablje ne Maljkoviču dolame ne Nikoliču zlatih čelenk, ali žal je bilo vsem trem mladega Konjeviča. In se je oglasil junak Nikolič in je dejal: »Najmanjši je moj dar, najmanjša moja pravica, da govorim. Toda preudarite, možje! Ko zložimo odkupnino, kakršno zahteva boriški ban za Mihajla, na vse štiri strani sveta se bo razneslo naše početje in naša sramota. Še Kranjci in Štajerci se nam bodo rogali pri vinu: »Glejte jih, te ob Kolpi, ti so junaki! Sabljo dajo od pasu, dolamo s pleč, čelenko z glave in desno roko od rame, vse, da odkupijo Mihajla. Pa bi ga mogli rešiti brez odkupnine, s sabljo v pesti in z roko na rami in še bi si pridobili čelenk in dolam. Slaba je taka kupčija!«
Nikoličeva možata beseda je na mah vsem razvnela junaška srca.
Kratek je bil posvet, hiter je bil sklep, da na tihem zbero oboroženo četo in z njo nenadno in ponoči vdero v boriški grad, ako bo šlo — skrivaj in brez krvi, drugače s silo. Če zajemo boriškega bana, rad bo odkupil svojo glavo z Mihajlovo. In če noče sreča, da ujemo samega bana, gotovo jim pade v pest kdorkoli od njegovega rodu, ali sin ali sestra, da jim bo v zameno za Mihajla. Le da Mihajlo ne izve naklepa, kajti ga veže moška beseda, ki jo je dal banu, in mora biti banu zvest, dokler ga ta ne odveže.