Povest o trmasti in pametni muli
| ← Povest o muli, ki je rešila partizane | Povest o trmasti in pametni muli Mule Tone Seliškar |
Vesela povest o muli → |
| |||||||||
POVEST O TRMASTI IN PAMETNI MULI
Mula je domača žival. Ima glavo, trup in rep, noge in ušesa, skratka vse, kar žival potrebuje. Kakor ljudje, tako so tudi mule različne. Nekatere brcajo za vsako figo, druge grizejo, nekatere so gizdave, druge so muhaste. Vse, od prve do zadnje, pa so trmaste. Trma ni lepa lastnost. Toda trma pri mulah daleč zaostaja pred drugimi dobrimi lastnostmi, ki so: skromnost v jedi in pijači, vzdržljivost in bistroumnost. Da, vse mule so trmaste in pametne. In o taki trmasti in pametni muli pripoveduje ta povest.
To se je zgodilo jeseni leta 1943, ko so nas Švabi hajkali. Bilo jih je kot listja in trave in zagnali so se nad nas s tanki, s topovi in z letali. Hoteli so nas uničiti. Vidite, že samo to potrjuje, kako so Švabi bedasti. Kdo na svetu pa more partizane uničiti… ? Nihče! Nemci po cesti — mi pa v gozdove. Gozdovi so trdnjave partizanov. Kajpak, včasih nam je predla trda, ker smo bili obkoljeni. Včasih smo padli v zasedo. Zaseda je nerodna stvar. Mirno hodiš po poti in razmišljaš, kje bi si skuhal večerjo, iznenada pa nate: drrr, drrrr! Hitrostrelke te pozdravijo in mitraljezi, ti pa, kakor veš in znaš. In tako se nam je nekoč v tisti hajki pripetilo, da smo se morali razbežati. Bilo nas je okoli sto, toda po tistem napadu smo se razkropili in v gozdu se nas je od tistih sto zbralo samo še dvajset in naša mula.
Muli je bilo ime Muki. Bila je vitka ko srna, imela je gladko, svetlo dlako in kadar smo jo oprali in ogladili, je bila res lepa in gizdava, da se je sama naskrivaj ogledovala v zrcalu mlakuže in od zadovoljstva strigla z ušesi. Pri tistem napadu smo izgubili vse svoje nahrbtnike in hudirjevo bi nas pestil glad, če bi se nam ne bila pridružila mula. Na njej so visele vreče, v katerih so bile same dobrote: prepečenec, konserve, riž in sol ter celo cigarete. Cigarete pa so za partizane prav tako slastne kakor dojenčku cucelj. Kar objemali smo jo od ganjenosti. Tri dni že nismo jedli kakor se spodobi.
»Kar tule bomo večerjali!« pravi najbolj lačen tovariš.
»Nak, smo preblizu ceste!« de izkušen, star partizan. »Pojdimo na ono stran ceste, tam so takšne hoste, da ne bodo prišli za nami!«
Poslali smo k cesti izvidnico. Vse varno, brez skrbi jo lahko mahnemo preko, le v daljavi smo slišali rožljanje tankov. In smo šli. Res smo bili tako izmučeni, da smo se komaj premikali, ampak misli na dobrote, ki jih je nosila mula, so nam podmazale utrujene podplate. Cesta je bila prazna, nikjer ne duha ne sluha o Švabih. Hajd, torej, čez cesto! Ko pa smo bili vsi na cesti, je našo mulo popadla trma. Nikamor več! Vlekli smo jo, porivali, jo rotili, ji dopovedovali s palico, da ne dela prav — pa nič. Vsak čas lahko prihrumijo švabski tanki! Muki sem, Muki tja — trma mulasta se ni ganila nikamor. Že je priropotal izza ovinka švabski avto in prav pred nos so nam zadrdrale hitrostrelke.
Toda Švabi so merili previsoko, kroglice so brenčale nad glavami, mi pa, frrrr, v hosto in lop, lop, globlje in globlje.
Mulo pa smo pozabili, reva je ostala na cesti, ali kali, med nami je ni bilo več. En sam tovariš je manjkal in ko smo hodili, hodili na smrt utrujeni, se nam je milo storilo. Ostali smo tako rekoč goli v tej globoki hosti. Od lakote bomo poginili! Izmučeni smo popadali na tla. Tu sem ne bo Švabov. Molčali smo in strmeli v debele smreke. Siničke so nas zvedavo ogledovale, daleč nekje so lajali topovi.
Tedaj pa nas je nekak šum, nekakšno topotanje spet vrglo na noge. Zgrabili smo puške, kar bo, pa bo, naprej ne moremo nikamor več. Ropot pa vedno bliže in bliže. Iznenada plane med nas skozi gosto smrečje — naša mula. Ko nas je zagledala, je obstala, pomigala z ušesi, mi pa smo kar zavriskali, jo obkolili, jo pričeli milovati, in bogme, od radosti sem jo poljubil na smrček. Nobena vrečica ni manjkala. Naglo smo jo raztovorili, jo privezali k smreki ter ji nalomili nekaj naročij vejic, ki se jih je še držalo listje, kajti tudi naš Muki je bil lačen. Toda, kako nas je našla?
Koj za mulo je pricapljal pogrešani tovariš. Ko smo hrustali prepečenec in si v kotličku kuhali riž, nam je tovariš pripovedoval:
»Kmalu potem, ko so užgali po nas, so se odpeljali. Jaz sem se bil spotaknil ob korenino in se zaril v grmovje, od koder sem gledal, kaj so počeli na cesti. Dva Švaba sta ostala pri muli, da bi jo odvlekla s seboj. Mula pa, kakor da je pobesnela. Prvega je z gobcem šavsnila po obrazu, da je bil ves krvav, drugega pa je brcnila, da se je zvalil na tla, nato pa jo je ucvrla v hosto. Jaz pa za mulo; komaj sem jo dohajal.«
Mula se je pasla. Iz hvaležnosti smo ji dali vsak košček prepečenca in božali smo jo in gladili; mula pa je strigla z ušesi. Kajpak, mula ne zna govoriti, drugače bi nam povedala, kako nas ima rada. Da, takšne so bile partizanske mule.