Vesela povest o muli

← Povest o trmasti in pametni muli

Vesela povest o muli Mule Tone Seliškar

Žalostna povest o muli →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

VESELA POVEST O MULI

Veselje je najlepša stvar na svetu, in veseli ljudje so več vredni ko suho zlato! Ni je hujše pokore za matere ko cmeravi otroci, in ni je večje sreče za mater ko vesel in nasmejan otrok! Smeh je zdravje, je radost! Smeh je najboljše orožje zoper žalost, z njim premagaš vse težave, samo botre smrti ne, seveda, ker nima trebuha. Same kosti so jo in če ji poveš še takšno burkasto stvar, ji trebuh ne bo počil, ker ga nima. Tudi živali so vesele in še bolj bi bile in večkrat, če bi ljudje znali ravnati z njimi. In o taki veseli živali bomo zvedeli v tejle povesti. Tudi v vojni je smeh dragocena stvar! Sitne in čemerne ljudi pa, ki se ne znajo smejati, naj koklja brcne!

Mula, o kateri govori ta povest, je bila ciganskega rodu. No, o tem rodu bi se dalo pričkati, res pa je, da so jo partizani našli v nekem ciganskem taboru. Cigani so jo najbrž ukradli Lahom ali kdo ve komu, tega niso povedali, ker so jo popihali. Bila je majhna, vitka, črna ko dimnikar, skratka — krasotica, in partizani so ji rekli Cigančica. Za varuha so ji postavili Ceneta, dolgega, suhega, in na moč veselega možiclja, in mu dejali:

»Za borbo nisi, ker si škilast in bi po nas streljal, čeprav bi meril v Lahe. Za mulo skrbeti pa bo posel kakor nalašč zate!«

»Bo!« je rekel Cene in muli ročno ukrojil tovorno sedlo, jo počohal po mehkem vratu, ji pogledal na zobe in ji takole govoril:

»Jejtana, Cigančica, mlada si še, učiti se bo treba!«

Cigančica pa je pokimala z glavo, zarigala in spet nastavila ušesa.

»Ohej, to se pravi, da me razumeš? Morda so te cigani že česa naučili?«

Cigančica se je pri priči postavila na zadnje noge, stala tako dobršen čas kakor konjič v cirkusu, potem se je spustila spet na vse štiri in bistro pogledala v Ceneta, ki je zijal vanjo kakor v deveto čudo.

»Lepe denarce bi služila v mirnem času s svojo umetnostjo, Cigančica. Morda znaš celo plesati?«

Zažvižgal je poskočnico in primaruha, Cigančica je pričela prestavljati noge po tlaku. Kajpak, vsega tega so jo naučili cigani.

»Partizanom vse prav pride!« je menil Cene in vneto skrbel za Cigančico. Postala sta velika prijatelja in kadarkoli sta imela čas, jo je pasel, štrgljal in čedil in ji celil odrgnjeno kožo, kajti včasih so bili na dolgih pohodih in vsi, z mulo vred, so bili ožuljeni in pocepedrani.

Le eno samo je grenilo Cenetu partizansko življenje — ker ga niso priznali za borca. Neznansko si je želel puške. Na oko je bil videti neroden, neokreten in malce čez pamet majhen. Bil je že prilično v letih, in partizani mu niso nič kaj prav zaupali. Sovražil je Lahe ko tristo zelenih. Prej je služil za hlapca nekje na Dolenj­skem, in s komandantom se je takole pogovoril:

»Nočem nič več služiti fajmoštru! Vzemite me medse!«

»Kako da ne ? Kaj se ti je pa zamerilo?«

»Fajmošter drži z Lahom.«

»Kako drži?«

»V cerkvi razlaga, da so partizani razbojniki in da so Lahi katoliški ljudje, saj so prišli iz Rima, kjer je papež doma, in da so zato Lahi naši prijatelji.«

»In ti praviš, da niso?«

»Kako bodo...? Kajžo mojega brata na koncu vasi so Lahi zažgali, brata pa obesili na tepko, ker je pomagal partizanom.«

»In kako so Lahi zvedeli za tvojega brata?«

»Fajmošter jim je povedal. In zato, prosim, dajte mi puško, da se bom boril!«

Komandant ga je dal na preizkušnjo. Preizkušnja zvestobe domovini je bila v tistih časih težka, in povsod je prežala smrt nate.

»Prav, ampak priboriti si jo moraš sam!«

Cene se je veselo namuzal in si mislil:

»Ne samo puško, še kaj več si bova priborila, kajne, Cigančica? Tebe imajo za cigansko avšo, mene za tepčka, pa jim bova poka­zala, da se pretentano motijo!«

Cigančica je pokimala, tovariši pa so se mu smejali, ker je znal Cene migati z ušesi prav tako kot njegova mula.

»V cirkus vaju bomo poslali, ne pa v borbo!« so dejali in se trkali po čelu, češ urarja bi bilo treba, da bi jima koleščke naravnal.

Cene pa se je veselo muzal in jim nikoli ni tega zameril.

»Nič se ne ve, morda mi bo tudi to miganje z ušesi še prav prišlo!« si je mislil in se oklenil Cigančice, ker mu drugi niso hoteli postati prijatelji.

Tako so nekoč zašli partizani v zasedo. Puške so počile, bombe šavsnile, mitraljezi zaregljali. Lahi so planili na partizane od vseh strani, in vnel se je strašen boj. Padlo je že nekaj partizanov, pa še več Lahov, ki so lezli od vseh strani kakor ščurki in jih je bilo od sile preveč, da bi jih partizani udušili. Naši so se umaknili nazaj v hribe, Ceneta pa od nikoder.

»Od strahu ga je kap zadela!« so menili tovariši.

»Pa Cigančica...?«

»Popihala sta jo oba!«

Oh, in hudo jim je bilo za tovariši, pa tudi za Ceneta so čutili zdaj v srcu vrzel, ker je smrt bridka, zlasti če pride tako iznenada.

Toda kaj se je bilo zgodilo s Cenetom in z mulo Cigančico?

Cigančica se je prestrašila streljanja, poskočila je in odbezljala na vrat na nos. Cene pa, ki mu je bila misel na puško vse in ki mule za nobeno ceno ni maral zgubiti, se je vrgel na mulo in Cigančica ga je odnesla skozi grom in ogenj prav do glavne ceste, kjer je bil sovražnikov štab. Tamkaj je obstala pred generali — na njej pa je visel Cene ko vreča moke. Ko so ga z brcami in z udripalicami zbezali z mule, se je Cene bedasto smejal, kot da ne bi znal do pet šteti, in migal z ušesi.

»Za bedake nas ima, partizan ušivi!« so menili Lahi in mu jih naložili na grbo nič koliko.

»Govori sedaj, pes partizanski, koliko vas je bilo?«

Cene pa nič, samo migi-migi z ušesi.

In Cigančica je stala poleg njega kakor velik grešnik in tudi ona je migala z ušesi.

Med oficirji je bil tudi vojaški zdravnik. Pogledal je Ceneta v oči, potem pa dejal oficirjem:

»Popoln bebec že od rojstva!«

General je zamahnil z roko in trije Lahi so ga z mulo vred odgnali proti vasi. Pehali so ga, brcali, Cene pa je zares škilil na vse strani in le to mu je lezlo po glavi, kako bi jo popihal z mulo vred in s puško, ki jo je imel pred nosom, pa ne samo ene, kar tri!

Vroče je bilo, pa je eden Lahov zajahal mulo, drugi je obesil na sedlo puškomitraljez, tretji pa, ki je nosil zaboj streliva, je posnemal tovariša. Tako so klapoušili po prašni cesti. Bitke je bilo konec, partizane so pregnali, in bedastega bandita vodijo s seboj, da ga bodo kazali ljudem, češ takšnile pavlihe so vsi partizani.

Cene pa se je kar bedasto smehljal predse in v srcu sklenil, da bo Lahu, ki ga je venomer brcal, pošteno vrnil vsako brco. Tiho si je dopovedoval:

»Primojkokoš, tako ti bom plačal, da na tem svetu ne boš imel več časa preštevati drobiža!«

Kaj si je mislila mula, ne vemo. Toda Cigančica in Cene sta bila eno, to se pravi, kar je mislil Cene, je mislila tudi ona, in zato se je tudi zgodilo vse to, kar sledi.

Lahi, pijani od zmage, so se veselili, da jo mahajo v stan. Tam jih bodo pohvalili in menaža jih čaka, povrhu pa se bodo pobahali z ujetim partizanom. Cene je poškilil na desno, da je videl na levo, potem na levo, da je videl na desno, in ko je tako z obeh plati videl, da je zdajle, ko so na samem, najlepša priložnost, je nenadoma zakričal:

»Hopla!« in nič drugega.

Ko je zaslišala Cigančica znano povelje, se je bliskovito posta­vila na zadnji nogi, da je Lah, ki je jezdil na nji, prav tako bliskovito telebnil na tla; drugega Laha je Cene s svojo silovito šapo tako močno dregnil pod brado, da je samo belo pogledal in že je ležal na tleh, tretjega, tistega, ki ga je brcal, pa je zgrabil za vrat, ga dvignil kvišku kakor peresce in ga zalučal po cesti, kjer je obležal kakor razčeperjena žaba.

Nametal je vse orožje na sedlo in jadrno jadrno sta jo z mulo urezala v hosto. In v hosti gori in doli, sem in tja, vedno globlje in globlje in pred nočjo je že stopil pred komandanta čete, ki se je bila zbrala v kraški kotanji nad Kolpo nekje, in dejal:

»Tovariš komandant, jaz in mula srečno prispela. Vojni plen: dve puški, en puškomitraljez in zaboj streliva!«

Kaj, kako, škilasti Cene...? Kaj je zares bedast in se mu je od strahu v glavi zasukalo, da takšne kvasi?

Tako je Cene postal junak. Res je še vedno škilil, toda od Cigančice se je moral ločiti, ker je dobil puško in je postal borec. Pa je znal streljati, ker je škilil? Pa še kako! Pa Cigančica? Razkazovala je svoje umetnosti po vseh partizanskih vaseh na veliko veselje vaških pobcev, in dobro se ji je godilo, ker so ji nosili pobci dobre stvari pod smrček.

In tako sta oba, Cene in Cigančica, dokazala neprecenljivo vrednost starega pregovora, ki pravi: Čim več znaš — več veljaš!