Pravljica o velikanu
| ← Vešča na Janševem Gorelšu | Triglavske pravljice 2. zvezek Pravljica o velikanu Mirko Kunčič |
Opombe → |
| |||||||||||
Živel na Gorenjskem je mož velikan, ki naše gore je premikal kot pisane kamenčke deček drobžn in smreke za trak si zatikal.
Po rusasti bradi je gamse lovil: kar s prsti jih česal na dlan je. Medvede, volkove je z nohtom pobil, če trčil v goščavi je nanje.
Postlal si mehko je kar postelje tri, kar postelje tri - tri doline: K6t, Krmo in Vrata. Vse dolge noči si klatil je zvezde iz višine.
S kazalcem širokim je dregnil nekoč pod vznožje zelene Planine: Peričnik privrel je na dan in deroč pognal se je s sive pečine.
In včasih se sklonil je v Trento, pobral je s tal Zlatorčga: ko dete v naročju ga zibal je in ljubkoval. Zarkžene so bile mu svete.
Ko prvi pastir si zavetje izbral je v senci Mežaklje široke, skrbno in ljubo velikan daroval je čredo mu, dom in otroke.
Izklesal Triglavu vrhove je tri: dva prsta k prisegi pradedni: Naš rod ne bo klonil do konca dni! Pne k soncu kot križ se vrh srednji.
V kraljestvu Triglava zdaj spi, sladko spi in pravljice zlate z njim spijo; a kadar bo sila, se spet prebudi -tako nam gozdovi bučijo...