1
Na nas zdaj gledaš iz nebes višave.
Še zdaj svobodno sonce nam ne sveti,
še noče svet sovražni razumeti:
Največ sveta otrokom sliši Slave!
Slovencem v mejah narodne države
še danes dano ni nam vsem živeti,
pod Lahi, Nemci morajo trpeti
še mnogi, klanjati ponosne glave.
Med nami pa, ki svobodni živimo,
odpadniki razdor so zasejali,
rekoč: »Slovenstvo svoje zatajimo,
da z brati bomo eden rod postali,
in govorico svojo pozabimo,
da se ne bomo nič razlikovali!«
2
A vedi, da Slovenci še stojimo.
Kot ti si bil, smo tudi mi Slovani
in smo navdušeni Jugoslovani,
slovenstva pa vendar ne zatajimo.
Dokler na zemlji sveti tej živimo,
Sloveniji ostanemo do konca vdani,
in niti brat tega nam ne ubrani,
da jezik tvojih pesmi govorimo.
Ne bomo svojih bratov pozabili,
ki sužnosti tema jih zdaj še krije,
prišel bo dan, ko bomo jih rešili.
V svobodi lepe naše domačije
odmevali glasovi bodo mili
za vedno lepe tvoje poezije.
