Prošnja (Lojze Grozde)
← Prešeren, bodi ti slava | Prošnja Lojze Grozde |
Udari me → |
|
Glej, moja duša – razglašena violina –
nesrečna vsa ječi, težko trpi,
po strunah ji življenja lok drsi,
in z nje zveni neskladja bolečina.
Saj ona, Bog, je Tvoja umetnina,
naj Tvoja roka strune uglasi,
ohlapne naj napne, vse uredi,
da bo soglasja čula se milina!
Pobožaj zdaj ljubeče jih, mehko,
zapojejo naj pesemco sladko;
pritisni nanje, naj zajokajo;
udari vanje, naj popokajo;
samo da čutim, da je roka Tvoja,
in srečna bo nemirna duša moja.