Predloga:Izbrano besedilo/julij 2010
Josip Kostanjevec (1864–1934), Čez trideset let (1900):
Sveti večer je. Začelo se je ravno mračiti, a sneg, ki je ležal po zapuščenih trških ulicah, se je še vedno svetlikal ter nekoliko odganjal nastopajočo temo. Hkrati pa je začelo vnovič snežiti, izprva nekam redko in drobno, a vedno gosteje in v večjih kosmičih. Po vzduhu je plulo neko rezko vršenje, ki je bilo slišati, kakor šum perotnic, ki ga provzroča jata mimoletečih sov. Semtertja je od daleč z gore priplul na uho votli zvok kmetiške pištole ali puške ter se razlegal po dolini. Po hišah so zablestele luči, mečoč svoje žarke v ta metež, a ura v zvoniku je udarila pet ...
Zdravnik dr. Lemut je prav tačas počasi prisopihal od nekega oddaljenega bolnika po stopnicah v svoje stanovanje. Na vratih ga je sprejela ženka z veselim vzklikom, in za njo se je pririla trojica otrok, ki so radostno pozdravljali svojega očeta.
»Hvalo Bogu, da si le doma! To bode veselje nocoj!« je dejala doktorica ter pomagala slačiti možu vrhno suknjo.