Predloga:Izbrano besedilo/marec 2010
Luiza Pesjakova (1828–1898), Beatin dnevnik:
Evo me, došle na mesto, odmenjeno mi po usodi! — Poklonila sem se grofici in želela pozdraviti nje hčerki, katerima imam biti odgojnica, ali na izprehodu sta in milostiva gospá mi je prijaznívo velela, naj si oddahnem od dolzega potovanja ter se podomačim. Molčèč strežaj me je védel skozi visôko dvorano, kder je vsak korak odmeval, po zasukanih stópnicah v drugo nadstropje. Molčèč je odprl duri, molčèč odšel, in v sôbi sem, katera je po sedaj moja. Moja, res, po sedaj, do — tó sam Bog vé. Kakó je temna in neznana, kakó prostorna! — Majhnega prostora menda ni v vsi graščini, vse je visôko, veliko in zdelano kakor za večnost. In tiho je, tako tiho, le stara ura tam na konci sôbe mej tinovima oknoma jednoglasno maha. Tu se podomáči! — Dnevnik moj, pomózi mi, anti veš, da žive duše na sveti nimam, kateri bi mogla zaupati, in da se mi čustvo časi mora olajšati z besedo, sicer me zaduši.