Pripovedka o smrti.

← Jezus in sv. Peter.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Spanje in smrt. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je bogatin. Prišla je smrt ponj. Ker bi bil rad še živel, jo je nagovarjal in prosil, da bi mu prizanesla; pa zastonj. Kaj naj tedaj stori? – Uda se trdosrčnici na videz. »Le čakaj nekoliko«, je dejal, »da te pogostim, potlej pa pojdeva.«

Smrt se ne brani. Spremi jo v klet, ji pokaže največji sod vina in veli, naj pije, kolikor hoče. Ne da si smrt dvakrat velevati. Kar nagne, in sod je prazen. Bogatin gre ž njo k drugemu; smrt ga izprazni, kakor bi k višku pogledal. Potem gresta še k tretjemu. Tudi ta je bil hitro prazen, samo da se je smrt upijanila. Bogatinu je bilo to prav po volji, zakaj to je bil namenjal, da bi jo lože ukanil.

Sune jo v prazni sod in ga zatvori, da pijana sirota ne more nikjer iz njega. Črez nekaj časa se strezne in ko vidi, da je v ječi, da jo je bogatin ukanil, jame tožiti. Rada bi iz soda, pa ne more. Prosi in prosi, pa bogatina ne more preprositi. Imel jo je zaprto dolgih sedem let. V tem ni nihče umrl. Ljudje so se pomnožili in pohudobili, da je groza. Bogu se je to milo storilo. Poslal je torej angelja na zemljo k bogatinu, da bi izpustil smrt iz zapora. A tudi angelju se je upiral.

»Ne izpustim je grduhinje«, je dejal, »dokler mi za trdno in pošteno ne obljubi, da je ne bode nikdar več pome.«

In morala mu je obljubiti, da ga ne bode nikoli več nadlegovala.

Zdaj pa je divjala tembolj. Hotela je nadomestiti, kar je zamudila v sedmih letih. Nastala je kuga, nastale so druge bolezni, za katerimi je pomrlo brez števila ljudi. Cepali so kakor jeseni muhe, ko jih omamlja mrzlota. Vse je tožilo, samo bogatin je bil vesel. Zdrav kakor riba v vodi je živel brez skrbi. Pa kaj, ko mu ni bilo moči vedno ostati mlademu!

Postaral se je. Od starosti ves polomljen, je bil nadležen drugim in samemu sebi; rad bi bil umrl, pa ni mogel. Smrti ni bilo ponj. Iskal je je križem sveta in še dandanes je išče povsod po svetu, pa je ne more najti. Vedno se mu umiče. Našel je bode – pravijo – pa še ne hitro; in kadar jo dobi, bo skoro sodni dan.

(Zap. L. Podgoriški v »Glasniku«.)