Jezus in sv. Peter.
← Kristus in Peter. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Pripovedka o smrti. → |
|
I.
Potovala sta Jezus in sv. Peter po širokem svetu.
Ob cesti je sedel star, bolan siromak in ju je lepo naprosil milostinje.
»Pahni ga v jarek!« zapove Jezus sv. Petru. Sv. Peter je molče izpolnil povelje, dasi se je čudil takim besedam.
Potujeta dalje. Prideta do klanca. Tu se je mučil voznik s težkim vozom, klel in pretepal konja, da bi bolje potegnila.
»Pomagajva tudi midva siromaku!« je dejal Jezus in se uprl v voz. Sedaj sta konja lahko speljala.
Na vrhu klanca se ni mogel sv. Peter več premagati in je vprašal božjega Učitelja: »Učenik, povej mi vendar, zakaj delaš tako? Ali nisi storil tema dvema krivice? Onega siromaka sem pahnil na tvojo zapoved v jarek, temu vozniku pa, kateri je klel tako ostudno, sva pomagala, da je speljal.« –
»To je tako«, mu odgovori Učenik, »oni sivi siromak je imel zlata, pobožna usta, srce pa mu je gnilo; bil je velik grešnik. Za voznik pa je dobra, poštena in pobožna duša, vendar je siromak slab; ni se mogel premagati, da ne bi bil klel.« –
»Vse je dobro, vse je modro, kar storiš!« tiho izgovori sv. Peter. Molče je korakal poleg Jezusa, v srcu hvaleč njegovo modrost in previdnost.
(Zap. J. Barle v »Dom in Svetu«.)
II.
Ko sta nekdaj Vzveličar in sv. Peter potovala, se jima je približal berač, ki ju je naprosil miloščine.
Vzveličar ga ostro pogleda ter ga potisne od sebe. Petru se zdi to čudno, a ne reče ničesar.
Črez nekaj časa pride po cesti pevajoč mladenič. Vzveličar ga milo pogleda in se mu sladko nasmeje. To je bila za sv. Petra šele prava uganka.
»Starega siromaka je sunil od sebe, a mladeniču se je prijazno nasmehnil«, si misli sv. Peter ter vpraša Kristusa, zakaj je storil tako.
Vzveličar mu odgovori: »Berač me je sovražil, dokler ni obubožal in se ni postaral; ta mladenič pa me že sedaj ljubi!«
»Iz »Vrtca«