Priročnik za klatenje/Fantovski čaj
| ← Priročnik za klatenje/Potovalka z omako | Priročnik za klatenje Fantovski čaj Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Napaka v računu → |
| |||||||||||||
}
»Fantje, lipa cveti. Se pravi, bi lahko šli nabirat čaj,« je rekel.
Žiga, Pipi in Miha so začudeno obračali oči in strigli z ušesi. Navajeni so bili na vse drugačne ideje.
Konec koncev niti ne bi bilo slabo mami pripraviti kakšno presenečenje. Za spremembo je enkrat lahko prijetno.
»Že v redu,« je rekel Pipi. »Kje pa imaš lipo?«
»Vem za lipo, ki raste na robu gozda zadaj za mestom in ni nikogaršnja last,« je pojasnil Mare.
»Torej je tudi moja?« je vprašal Miha.
»Po moje ja,« je rekel Mare.
»Torej, jaz grem po lipov čaj,« je rekel Miha. »Počakajte, grem gor po vreče.«
Žiga in Pipi sta storila isto.
Sobote dopoldne so zanimiv čas. Poln si idej, kako boš zapravljal ure do ponedeljka. Imajo pa tudi mame svoje ideje in ponavadi ob sobotah dopoldne drvijo od mesarja v zelenjavo, od tam v trgovino na sploh, v mlekarno, h kakšnemu čevljarju,če je kaj časa še h kakšni frizerki in potem še tja, kamor so pozabile med tem in tako naprej do doma, ko se lotijo kuhanja kosila za sestradane može in sinove.
Ko so Miha, Pipi in Žiga prisijali domov z idejami o lipovem cvetju, mam ni bilo doma.
»Hja,« so si rekli fantje, »bo pa presenečenje.«
Nastrgali so razne vreče, šli dol in jo z Maretom ubrali proti javni lipi.
Medtem so se mame vrnile domov s svežimi pričeskami ter do roba in še čez nabasanimi mrežami. Čez čas se je iz ustreznega nadstropja zaslišalo:
»Miiiiiiihaaaaaa!«
Mihe ni bilo na dvorišču in klica ni mogel slišati. Mama se ni preveč razburjala. Pri mulcih, ki dosežejo določena leta, morajo mame izdatno trošiti svoje glasilke in so tega navajene. Pravzaprav bi jih vrglo iz tira, če bi se sin oglasil že kar takoj na prvi klic.
Čez čas se je iz ustreznega okna zaslišalo:
»Piiiiipiiiii!«
Pipija ni bilo na dvorišču in klica ni mogel slišati.
Čez čas se je iz ustreznega balkona zaslišalo:
»Žiiiiigaaaaa!«
Žige ni bilo na dvorišču, zato se ni oglasil.
Potem so se počasi začeli klici: Miiihaaa, Piiipiii,
Žiiigaaa, gostiti in gostiti.
Potem je Mihova mama skočila dol k Pipijevi, vprašala za malo olja in mimogrede vprašala:
»Saj res, ali je morda naš Miha pri Pipiju?«
Pipijeva mama je rekla, da ne in da je pravkar mislila gor k Mihovi mami vprašat za malo kisa ter se še pozanimati, če je Pipi morda pri Mihi.
Potem sta skupaj rekli »hm« in »bo že, bo že« ter se poslovili.
Nekaj časa je nato po dvorišču odmeval samo klic »Ziiigaaa!« in Pipijeva ter Mihova mama sta vedeli, da nima nobenega smisla iti k Zigovi mami vprašat, če sta Miha in Pipi slučajno tam.
Miha, Pipi in Žiga so medtem pod Maretovim vodstvom prispeli do lipe, odložili vreče, sezuli čevlje, si dali ravbarske ter se vzpeli na drevo. Najprej so cvetje trgali na drevesu, a se jim je postopno to zazdelo naporno. Zato so nalomili nekaj vej, jih vrgli dol ter nato sede v travi trgali cvetje in ga tlačili v vreče.
»Hja no,« je rekel Žiga, »vrečka je polna, jaz bi počasi šel.«
»Ne boš hodil zdaj,« je rekel Mare. »Za tako malo se ti pa res ni splačalo prihajati. Naberi malo več. Tvoji mami bo bolj všeč.«
In tako so trgali in kadar je hotel kdo domov, so se vzpodbudili za še malo časa. Vrečke so se polnile. Lipovega cvetja so nabrali že toliko, da bi lahko njihov blok vsak drugi dan prirejal čajanke ob petih in vsakdo, ki bi slučajno prišel mimo, bi lahko čaj dobil zastonj. In še ga ne bi zmanjkalo v naslednjih stopetdesetih letih. Pod pogojem, da bi vsakdo spil samo pet skodelic. Če bi jih več, bi zaloga trajala temu primerno manj.
Fantje so po malem pozabili na čas in to skoraj ni bilo preveč dobro.
Tri mame so bile počasi že kar obupane, in sicer najprej zato, ker niso vedele, kje so sinovi, drugič zato, ker so povsem zastonj kuhale kosilo, in tretjič znova zato, ker niso vedele, kje so sinovi. Njihov nemir se je polagoma preselil na tri očete, ki so sicer brundali, da so fantje odrasli in že vedo, kaj delajo, po malem jih je pa le glodalo, da povsem odrasli niti še niso. Zato so hodili gor in dol in se delali, da ni nič hudega. Kadar se očetje delajo, da ni nič hudega, to skoraj ni preveč dobro.
Nenadoma je sonce zašlo in Žiga je vzkliknil:
»Ojoj, saj bo že noč! Kaj bo mama rekla za kosilo?«
Jaz bi se raje vprašal, kaj bo mama rekla za večerjo.
Mare, Žiga, Pipi in Miha so se po neopazno hitrem postopku pobrali proti domu. Se pravi, da so zelo hiteli, trudili pa so se, da tega ne bi bilo videti.
Domov so prispeli v trdi temi. Hitro so se razšli brez kakšnih posebnih besed.
Pri Žigu doma sta mama in oče sedela za mizo in bila precej bele barve. Ob mami je na mizi ležal kup mokrih robcev. Oče je s prsti bobnal po mizi.
»Dan, mami, dan, očka,« je pohitel Žiga, »čaj sem vama prinesel.«
»Dober večer, Žiga,« je rekel oče. »Nisva mislila, da boš že prišel.«
»Ja,« je rekel Žiga in sklonil glavo.
»Oprosti, upam, da nama ne zameriš, ker se je kosilo malo shladilo,« je rekel oče.
»Ne,« je rekel Žiga in še sklanjal glavo.
» Če dovoliš, bom okaral tvojo staromodno mamo. Čisto nemogoče se obnaša. Pomisli, celo skrbi jo, če te ves dan ni doma. Res ne vem, kako more biti taka,« je nadaljeval oče.
»Hm,« je izdavil Žiga. »Ni je bilo doma, ko sem šel. Nisem je mogel vprašati.«
»Zdaj, ko si ravno tu, bi te jaz vprašal,« je rekel oče, »vprašal bi te, če ti lahko primažem dve okrog ušes, ali pa mi boš mogoče ti, zdaj, ko si ravno tukaj, povedal, da si prvič in zadnjič naredil takšno
neumnost?«
»To, ja, to,« je rekel Žiga. »To.«
»Če je pa tako, naj zdaj že vidim enkrat ta nesrečni čaj, « je rekel oče.
Naslednjega dne so se Žiga, Miha in Pipi potikali po dvorišču. Od nekod se je pojavil Mare.
»Zdravo, sablje,« je rekel. »Na našem dvorišču frnikulamo. Bi šel kdo zraven?«
»Jasno!« so vzkliknili vsi trije hkrati. Potlej pa se je oglasil Žiga: »Torej...«
»Kaj praviš?« je vprašal Mare.
»Torej,« je rekel Žiga, »grem povedat mami, potlej pa pridem takoj za vami.«
»Dobra ideja,« je rekel Pipi. »Kaj, če bi še midva, Miha?«