Priročnik za klatenje/Potovalka z omako
| ← Priročnik za klatenje/Dvainštirideset udarcev | Priročnik za klatenje Potovalka z omako Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Fantovski čaj → |
| |||||||||||||
}
Miha nikoli ni mogel razumeti Pipija o težavah s prehranjevanjem. Miha je imel samo ene vrste težavo: mama ga je morala vedno opozarjati, naj spet ne je. Tudi Pipi je imel samo eno težavo, a to toliko večjo: mamo je vedno opozarjal, česa ne bi jedel, ona pa je kar kuhala in kuhala.
Pipi torej ni bil nagnjen k: polnjenim paprikam, paradižnikovi omaki, kuhanim srčkom in pljučkam, gorčici, čebuli, ocvirkom, solati, pudingom, rižoti in mnogim drugim stvarem. Pravzaprav bi porabili manj prostora, če bi našteli, kar je jedel.
In tako so trajale živčne vojne iz dneva v dan, od jutra do večera, od pomladi do jeseni. Kdor dolgo sodeluje v kakšni vojni, se prej ali slej navzame zvijač, ki naj mu pomagajo preživeti. Pipi si je postopno izoblikoval načine, kako je ustvaril videz, da je nekaj pojedel, čeprav ni in je s tem prihranil prepire z mamo in mamine živce. Prihranil je seveda tudi delo želodcu, ki je ostajal prazen in mu ni bilo treba prebavljati.
Sprva so bile njegove potegavščine zelo prozorne. Mama je opazila, da mora med kosilom Pipi neverjetno velikokrat na stranišče, še posebej tiste dni, ko so imeli pražena jetrca. Vedno je odhajal z nabasanimi usti in se razmeroma hitro vračal. Mama je sprva mislila, da jetrca vsebujejo ogromno vode in da Pipi zato odhaja tja. Ampak usoda se je spravila nad Pipija in prav takrat, ko je nekoč usta najbolj nabasal in odhitel na stranišče, voda ni tekla. Kosila tako ni mogel splakniti. Vrnil se je za mizo z mislijo, da bo šel čez čas znova tja in vse skupaj uredil. Ampak prav takrat je pozvonilo in prišel je stric. Strici so v večini primerov dober izum, ker ti dajo za sladoled in take stvari. In tako ni čudno, da je Pipi pozabil, da bi moral potegnit vodo.
Kasneje je vodo potegnila mama. Potegnila pa je tudi kuhalnico iz predala in jo poslala na sprehod po Pipijevi zadnjici.
»Ali se tako dela s hrano?« je huda mama na koncu vprašala otožnega Pipija.
Pipi je molčal.
»Ali boš zdaj vedel?« je zanimalo mamo.
»Bom,« je rekel Pipi.
Mama je mislila, da bo Pipi vedel, česa se ne dela. To je bil samo del tistega, kar je Pipi vedel. Ampak Pipi je dodal še nekaj. Tako je vedel, česa se ne dela, če nočeš, da te dobijo. Torej moraš delati nekaj drugega.
Stvar, ki ne vzbuja suma, je kašelj. Celo nasprotno. Če kašljaš in si lepo vzgojen, boš dal pred usta roko ali pa celo robec.
Tako je od takrat naprej pri kakšnih žilastih zrezkih ali čudnih obarah Pipija popadal kašelj. Kašelj ga je zgrabil vedno, kadar je imel polna usta. Pipi je ob takih primerih vzel robec in kašljal in kašljal, na koncu pa so bila usta na neki čudežni način prazna. Po kosilu je kašelj minil in Pipi je moral z rokami v žepih nujno k prijatelju, ki je imel psa.
V očeh tistega psa je bil Pipi čarovniški mojster. Čarovniki običajno vzamejo robec, čarajo in ven prileti kakšen golob. Ampak, kaj bi pes z golobom? Zato Pipi ni pričaral goloba, ampak so iz njegovega robca leteli koščki mesa.
Nekoč pa je po takem kašljaškem kosilu Pipi moral na obisk in se je moral preobleči. Preoblekel je hlače in v žepu pozabil robec.
Mama je nekaj dni kasneje pregledovala perilo za pranje. V žepu Pipijevih hlač je našla robec. Potegnila ga je ven in zazdel se ji je nekam težak. Razvila ga je. Kdor misli, da je v njem našla tisto, kar ni dobil prijateljev pes, ker se je Pipiju mudilo na obisk, misli prav, istočasno pa najbrž že sklepa, kaj je Pipi istega dne našel v mamini roki in čutil na svoji zadnjici.
Poslej se je življenje odvijalo v dve smeri. Po eni si je Pipi začel dopovedovati, da bi vendarle moral jesti več stvari. Po drugi si je mama začela dopovedovati, da Pipija vendarle ni bi bilo treba siliti z vsemi stvarmi. Vse je kazalo, da se bo na koncu vse nekako uredilo.
Samo včasih je Pipi poskrbel za izgovore, kot: danes nisem nič lačen, v šoli sem štirikrat malical,mimogrede sern zavil k Petru na kosilo, slabo mi je, zob me boli.
Zapletlo se je le še s paradižnikovo omako.
Nekoč je bilo na sporedu krasno kosilo: juha, sesekljani zrezki, krompir. Ampak vse je bilo uničeno, ker je bila čez sesekljane zrezke polita paradižnikova omaka. Pipi se je mučil in mučil in spraznil tudi skodelico s kompotom, paradižnikove omake pa se ni dotaknil.
V tistem se je oče začel poslavljati, ker je odhajal na službeno pot. Zadnji hip se je spomnil, da mu še nekaj manjka in z mamo sta odšla v sobo. Potovalka je čakala ob mizi.
Pipija je zgrabila slaba misel. Pograbil je krožnik, zlil omako v skodelico, odprl potovalko in položil skodelico noter. Ko je oče prišel iz sobe, je stisnil sinu roko, vzel potovalko in odšel.
Pipija je nekaj časa glodalo, kako se bo vse to končalo, a je kmalu pozabil in se začel ukvarjati z bolj veselimi mislimi.
Naslednjega dne zvečer se je oče vrnil in s posebnim nasmeškom povabil Pipija, če gre malo z njim. Pipi se je v hipu spomnil omake in prebledei.
»Saj res,« je rekel oče mami, »danes sem bil štor pri kosilu. Dregnil sem natakarja, da je po meni polil paradižnikovo omako. Zato je v potovalki nekaj umazanih oblačil.«
Potem sta s Pipijem odšla malo ven.
Nekaj časa sta hodila molče.
»Prav krasno, no,« je nato rekel oče. »Še čudno, da mi nisi omake zlil kar za vrat. Saj bi bilo pravzaprav bolje. Tako bi vsaj takoj vedel zanjo. Prav čestitati ti moram. Kar rojen si za to, da si izmišljaš neumnosti. Ali boš počasi nehal s tem?«
Pipi je debelo požiral in hitel mežikat, da ne bi kakšna solza kapnila čez rob.
Doma je mama sumljivo ogledovala očeta in Pipija, ko sta prišla nazaj. Čez čas je rekla:
»Saj res, v tvoji potovalki sem našla tole skodelico. Kako pa je prišla tja?«
Pipi je zardel, oče pa je začel kašljati. Potem je rekel:
»Ne vem, mogoče mi je slučajno padla v potovalko, ko sem jo zapiral.«
Od takrat ni Pipi nikoli več dobil na krožnik paradižnikove omake.
Od takrat se je Pipi z vso fantovsko voljo boril s seboj, kadar se je bilo treba spopasti s kosilom.