Priročnik za klatenje/Ljubitelj glasbe
| ← Priročnik za klatenje/Otečeni padalec | Priročnik za klatenje Ljubitelj glasbe Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Strokovnjaki na težkem izpitu → |
| |||||||||||||
Ciril je bil nekoliko zadržan fant. To pomeni, da ni čvekal do onemoglosti in da se ni vsakomur nastavljal, da bi ga kaj vprašal. Mislil je lepo svoje misli in živel lepo svoje življenje. Ob izjemnih prilikah je skozi zobe potisnil v svet kakšno besedo.
Njegova mama je bila čisto v redu mama. Problem je bil v njenih načrtih. Po prvem namišljenem predlogu naj bi Ciril kasneje po ustreznem postopku postal zdravnik. Po drugem namišljenem postopku bi ga bilo dobro usmeriti v diplomacijo. Diplomat si, če frnikulaš, kadar bi moral reči ,da' in če frnikulaš, kadar bi moral reči ,ne', in potem vsi okrog tebe nimajo pojma, pri čem so.
Nadvse zanimivo je začelo postajati, ko je mama nekoč dobila idejo, da bi Ciril lahko bil slaven glasbenik. Igral bi na primer klavir.
Cirilu ni bilo v krvi, da bi komurkoli storil kaj žalega. Znašel se je v zadregi, kako ne spraviti mame v slabo voljo in kako ne preveč škoditi belim in črnim tipkam, saj mu klavir konec koncev ni nikoli storil nič žalega. Odločil se je za najkrajši možni čas, v katerem se je trudil z glasbo, ki je še zagotavljal, da mama ne bo izgubila veselja in upanja.
Nekega dne sta Miha in Pipi mimogrede na dvorišču omenila, da sta v tehnični trgovini opazila izborno zadevo: model helikopterja, ki leti in je na radijsko upravljanje. S Cirilom pa je bilo že tako, da si stvari v zvezi z letali lahko samo mislil, kaj šele omenil, pa je bil že poleg in ves v ognju.
»Koliko stane?« je spraševal, »kateri model, kakšen motor, koliko leti?«
Pipi in Miha sta počasi povedala. Potem so Pipi, Miha in Ciril hitro šli v smeri trgovine.
Helikopter je bil po Cirilovi oceni ena a s črtico.
Cena za helikopter je bila po skupni oceni o,la,la s črtico.
Domov grede so Ciril, Pipi in Miha ceno pretvarjali v kilograme starega papirja in kilograme odpadnega železa ter prištevali svoje prihranke in morebitne nepredvidene dohodke.
»Težko bo,« je odkimal Miha.
»Malo hud kup denarja je to,« je tuhtal Pipi.
»Urediti moramo,« je pribil Ciril.
Odločnežem se sreča smeje. Ko je prišel domov, mu je mama razgrnila poseben načrt. Razmišljala je, kaj bi napravili, da bi Ciril bolj vneto vadil klavir.
»Kaj, če bi ti dala dinar za vsako uro, ki jo boš preigral na klavirju?« je na koncu vprašala.
Ukrep je bil zelo nevzgojen, a zelo uporaben. Glava Cirilove mame se je ukvarjala z vprašanjem, če bo Ciril pristal ali ne. Glava sina Cirilove mame se je ukvarjala z vprašanjem, koliko ur vežbanja na klavirju je helikopter.
»Hm,« je rekel Ciril, »poskusimo. Ali grem lahko vadit klavir?«
Ciril je vse popoldne presedel pri klavirju, niti na malico ni pomislil in bila je že trda noč, ko je končal. Za naslednje jutro si je navil budilko.
»Kaj pa je?« je zanimalo mamo.
»Mislim, da bi bilo pred šolo dobro malo vaditi,« je rekel Ciril.
»Ali bo klavir prenesel vse te spremembe?« je vprašal oče in kasneje molčal.
Naslednjega dne je Ciril res vstal in vadil pred šolo. Takoj, ko se je vrnil iz šole, ga je že odneslo h klavirju.
In tako dan za dnem. Ni bilo popoldanskega nogometa, ni bilo klatenja med bloki, ni bilo tega, ni bilo onega. Samo klavir je bil in kasneje je bil dinar za vsako uro.
Nekega večera, ko je bil Ciril še ves v ognju, je pri vratih pozvonilo. Bila je soseda, vsa objokana in z dojenčkom v naročju, ki se je drl in drl.
Pokazalo se je, da dojenček ni naklonjen klavirju. Zvoki klavirja ga navdajajo s posebnim besom.
»Ali bi mogoče slučajno lahko vadil bolj čez dan?« je zanimalo mlado mater, dojenčka pa najbrž tudi, četudi ni nič vprašal.
Naslednjega jutra je med tem, ko je Ciril vadil, pozvonil profesor, ki je stanoval poleg, v istem nadstropju. V načelu je velik ljubitelj glasbe in še posebej klavirja. Edino morda, samo mimogrede, kaj pa, če bi igral majčkeno tiše. Zjutraj klavirji še niso povsem usoglašeni z vlago v zraku in preveč intenzivno sodelujejo pri zvoku.
Istega dne po kosilu se je mimogrede oglasil predsednik hišnega sveta. Rekel je, kako je lepo, da se vsak človek na tem svetu še s čim ukvarja. Recimo, z glasbo. Težava je edinole, mimogrede, da se kdo pa ne mara ukvarjati s poslušanjem glasbe, na primer, klavirja. Bolje je vaditi kakšno urico na dan, kot pa vaditi in vaditi od jutra do večera. Potem je šel.
Cirilova mama je dolgo zrla za njim in si brisala solze. Prav zdaj, ko je fant dobil tako veselje, se ves svet obrača proti njemu. Veliki umetniki so vadili od jutra do pozne noči.
»Kaj misliš, fant?« je vprašala sina.
Ciril je medtem ravno izračunal, da je vežbanje klavirja prineslo soliden kupček cvenka.
»Ne vem,« je rekel, »ne vem. Ampak nekaj klavirja že znam in ni treba več igrati od jutra do večera.«
Čez nekaj dni so Miha, Pipi in Ciril kupili model radijsko vodenega helikopterja. Cirilovo zanimanje za vežbanje je padlo.
»Kako kaj klavir?« je vprašala mama. »Si se zbal vsega, kar govorijo sosedje? Daj no, to so same čveke!«
Ciril je sklonil glavo in ni vedel kaj naj reče. Potem je odduhovičil:
» Če je klavir tako kot jaz, potem se ima dobro!« je rekel.
Mama ga je začudeno gledala. To bo svetovno slavni pianist?
»Malo bi le lahko šel spet vadit, ne? Včasih si tako lepo znal,« je rekla mama.
»Saj bi, pa moram nujno nekaj na dvorišče,« je odvrnil Ciril in že ga ni bilo več.
Helikopterje letal nad dvoriščem.
Kdor je dobro poslušal, je lahko slišal še nekaj besed. Slišal je klavir, ki je letel iz Cirilove glave.