Priročnik za klatenje/Strokovnjaki na težkem izpitu

Priročnik za klatenje/Ljubitelj glasbe Priročnik za klatenje
Strokovnjaki na težkem izpitu
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/KLATEŠKI PRAVILNIK ali kako končati knjigo, ki se nikoli ne konča
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Včasih človeku pade mrak na oči. Zbiraš recimo nalepke vžigaličnih škatlic. Greš po cesti in pred tabo gre tujec. Prižge si cigareto, vrže stran prazno škatlico vžigalic, hočeš se skloniti, da bi jo pobral pa nekaj sekund pred teboj to stori Miha in ima s tem dvestodvanajst različnih, ti pa samo dvestoenajst.

Problem je recimo tudi ta, da greš v trgovino, kjer skupaj s Pipijem kupita vsak deset čokoladk. V zavitkih so tudi sličice. Ko vse odvijeta, ima Pipi pet novih in pet takih, ki jih je imel že prej. Ti pa nimaš niti ene nove.

Dvorišče je imelo ogromne množice zbiralcev: Miha je zbiral nalepke vžigaličnih škatlic, sličice iz čokoladk, znamke in avtograme;

nekaj podobnega je bil Pipi, samo da ni zbiral znamk, je pa zbiral slike pevcev;

Mare je zbiral samo značke in še veljaven denar; Žiga je zbiral star denar, plakate, žvečilne gumije in karte za vlak;

Andreja ni bilo mogoče odtrgati od slik avtomobilov, znamk ter knjig o živalih;

Dušan je zbiral kapice ventilov od zračnic za kolesa, vžigalične škatle ter škatle od cigaret.

Mnogi drugi so zbirali še mnoge druge stvari.

Kadar je izbruhnil dan menjanja, je bilo dvorišče en sam semenj, kjer se je hvalilo, prepiralo in barantalo.

Miha je na primer iskal sliko nekega pevca, ki bi jo zamenjal za neko značko, ki bi jo zamenjal za neki žvečilni gumi, za katerega bi dobil dva servietka, ki jih je hotela Dušanova sestra za to, da bi od brata iz-mamila neki avtogram.

Bolj in manj zapletene kupčije so se mahoma končale tistega dne, ko se je na dvorišču prikazal Andrej z debelo kuverto. Iz nje je izvlekel tri prospekte, dve nalepki in eno značko za mercedesa.

»Pač,« je rekel, »pač. Nas strokovnjake v tujini cenijo.«

Vsi so napenjali ušesa in pokali od zavisti.

Andrej je potem povedal, kako in kaj. Napuh mu je curkoma lil iz vsake besede, ki jo je izustil.

»Sedeš za mizo. Vzameš pismo. Napišeš v kakšni angleščini, da si strojni inženir. Zanimaš se za avtomobile. In če bi ti lahko poslali kakšen prospekt. Nekaj bi preštudiraj. Mimogrede naj priložijo še značko za malega sinka, ki zbira značke. Lep pozdrav. Čez teden dni pride poštar.«

»V redu,« je rekel Pipi, »močno v redu.«

»Super,« je rekel Miha, »ekstra super.«

»A mi daš pismo v angleščini?« je vprašal Žiga, »jaz bi tudi pisal.«

»Ze, že,« je rekel Andrej. »Samo, to stane. Pismo v angleščini je naporno.«

Žiga je za besedilo odštel dva kovanca iz stare Avstrije. Še isti hip ga je prodal Mihi za živalsko serijo znamk, nato pa vprašal:

»Kaj pa naslov tovarne mercedesov?«

»Tri din,« je rekel Andrej.

V nekaj dneh je vzcvetela trgovina z naslovi tovarn avtomobilov in motorjev.

Pipiju se je počasi zabliskalo, da v njihovem bloku pretirano narašča število strojnih inženirjev, ki imajo male sinke, ki zbirajo značke. Šel je na obisk k teti in se vrnil s pismom v nemščini, ki ga piše profesor na strojni fakulteti, doktor strojnih znanosti, ki ima dva vnuka, nora na značke.

Besedilo je zamenjal z Dušanom za sedem naslovov tovarn avtomobilov ter tri žvečilne gumije.

Miha je sestavil pismo, ki ga piše direktor tovarne motorjev. Otroci njegovih sodelavcev imajo zelo radi značke, on pa rad prebira prospekte o novih avtomobilih.

Stvari so se razvijale in množile.

Poštar je začel postajati osrednja oseba na dvorišču. Ko se je od daleč zaslišalo brnenje njegovega mopeda, so se mulci kar postrojili v vrsto in ga čakali, vsak z bolj priliznjenim vzklikom.

»Kaj bo dobrega, tovariš poštar?«

»Lepo vreme imamo, tovariš poštar, kajne?«

»Vi ste pa res pridni, tovariš poštar.«

Poštar se je ustavil sredi gruče, odprl svojo torbo, segel vanjo in klical:

Tovariš inženir, za vas... in pomolil Andreju kuverto.

»Profesor doktor, za vas...« in dal kuverto Mihi.

»Tovariš direktor izvolite... «, pismo za Pipija.

»Znanstveni sodelavec, profesor...« Žiga je stegnil roko.

Ko je poštar odbrnel naprej, se je cvet strojne znanosti in industrije zapodil na klop ter jel študirati razvoj avtomobilskih dogodkov v svetu.

Nesreča nikoli ne počiva.

Nekega dne je Miha pozabil na pisma nalepiti znamke. Na pošti so jih morali odpreti, da so pogledali, kdo jih pošilja. Od sedmih pisem jih je pisal:

dve strojni inženir Miha, dve profesor doktor Miha, dve tehnični direktor Miha in enega znanstveni sodelavec Miha.

Upravnik pošte je bil prijatelj Mihovega očeta. Poklical ga je po telefonu in ga povabil na kavo. Mihov oče je prišel, popil kavo, pregledal pisma, nato pa po super ekspres priporočeno postopku oddrvel domov in že na stopnišču prestregel sina.

»O, tovariš doktor profesor komercialni direktor, ali bi hoteli znanstveno sodelovati pri neki zadevi?«

Miho je zvilo. Podal se je za očetom. Doma je oče treščil pisma na mizo in kar zelenel. Vzel je pismo strojnega inženirja in bral: »Jaz biti ena inženir in ljubiti...« Profesor doktor je pisal:

»Ne zameriti, ampak jaz navdušena poznavalec...«

Več oče ni zdržal:

»Kje si dobil to svinjarijo? Kje so tvoji otročiči, ki ljubijo značke? Ali sploh veš, kakšne neumnosti kracaš?«

To je bilo le malo preveč vprašanj naenkrat. Miha ni vedel, na katero naj najprej odgovori. Ni se mogel odločiti, čemu bi dal prednost, potem pa se je odločil za jecljanje.

»Očka, ja... ja... ja... jaz nininisssem... «

Potem je počasi pojasnil, kaj vse se dogaja na dvorišču.

Mihov oče je za vsak znanstveni naslov po enkrat z vso silo odložil svojo dlan na Mihovo zadnjico. Potem pa je oddrvel k očetom profesorjev doktorjev inženirjev Pipija, Žige in tako do konca. Znanstveni delavci strojnih znanosti so imeli kmalu zatem povsem neznanstvene klepete s svojimi očeti.

Očetje so nekajkrat uporabili tudi roke za argument, ker jim je besed primanjkovalo.

Od tistega dne je v pismih tovarnam avtomobilov zelo upadel delež pisem strokovnjakov, katerih otroci zbirajo značke.

Poštarjeva torba je postala precej lažja.

Fantje pa so se vrnili k vžigaličnim škatlicam in znamkam.