Priročnik za klatenje/Ogenj v konzervi
| ← Priročnik za klatenje/Ni bil požar | Priročnik za klatenje Ogenj v konzervi Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Kolesca za tehniko → |
| |||||||||||||
}
Skupaj lahko na primer živiš, če si mama in sin.
Nekega dne se je pred blokom ustavil kamion. Iz prvega nadstropja so neki možje iz nekega stanovanja postrgali vse, kar se je dalo, ter temu priložili še do takrat tam stanujoče: eno mlado mamo, enega mladega očeta in enega kričečega dojenčka. Selili so se v večje stanovanje, kjer naj bi v eni sobi dojenček po mili volji tulil, v drugi sobi bi pa kaj počela mlada starša.
Čez čas je pripeljal nov kamion, do vrha nakopičen z omarami in zavitki, vmes pa sta bila primešana še: ena srednja mama in en problematičen mule.
Vse mame, ki imajo skodrane lase, dolg nos in očala, obenem pa ne veš, kakšne so, so srednje. V nadaljevanju se lahko razvijejo do v redu ali pa do zanič.
Vsak mule, ki ga še ne poznaš, je problematičen mule, ker stoji pred tabo kot problem, ki ga moraš rešiti. In ko ga rešiš, je lahko rezultat pozitiven, lahko pa negativen.
Čas je prinesel svoje.
Za mamo se je izkazalo, da je profesorica zgodovine. V šoli je bila sitna kot tristozelenih, ker je hotela vedeti do pike vse. Doma se je obnašala čisto v redu. Samo, kaj hočeš z njo doma, ker imaš doma že svojo mamo. Naj bo v šoli v redu, če je za kaj!
Za mulca se je izkazalo, da mu je ime Gogo. To bi bilo dobro, če bi na primer vedel, kaj je go. On na primer ni vedel, In če kdo ne ve, kaj je go, ne more od drugih pričakovati, da jim bo všeč Gogo.
Pipi, Miha in Andrej so sčasoma ugotovili, da Gogo veliko verjame. In kaj je lepšega, kot vsakič, ko je profesorica zgodovine v šoli organizirala kakšen šus, njenemu sinu natveziti kakšno zgodbico.
»Bral sem, da je na severnem tečaju strašen mraz,« je rekel Pipi in začel domenjeno predstavo.
»Ja, jaz sem tudi bral,« je rekel Gogo.
»Jaz sem v nekem filmu videl, da tam vse zmrzne,« je rekel Miha.
»Jaz sem tudi videl,« je rekel Gogo.
»Kadar je najbolj mraz, zmrzne tudi ogenj,« je rekel Andrej.
Gogo se je zdrznil in molčal.
»To je dobro, ker zaradi tega na severnem tečaju ne divjajo požari. Veš kakšna škoda bi lahko bila,« je rekel Miha.
»Še sreča, da je tak mraz,« je rekel Andrej.
»Ja, « je rekel Gogo.
»Še dobro, da imajo Eskimi in raziskovalci konzerve,« je nadalj eval Miha. »Brez ognja v konzervah življenje ne bi bilo mogoče.«
»Ja,« je rekel Pipi, »ogenj v konzervah tistim ljudem tam gori res veliko pomeni.«
Gogo se je zamislil.
»Bral sem, da so petkilogramske konzerve ognja primerne za ves teden« je rekel Andrej.
»Kaj pa ti misliš, Gogo?« je vprašal Pipi.
»Ja, « je rekel Gogo. »Domov moram.«
Ko je šel, so se vsi trije splazili za njim. Pri vratih v stanovanje so prisluhnili in zaslišali, da Gogo sprašuje:
»Mama, poslušaj, ali na severnem tečaju res nosijo ogenj v konzervah? . . . «
Pipi, Andrej in Miha so se zahihitali in jo ucvrli na dvorišče.
Naslednjega dne se je Miha vračal iz šole in od daleč opazil, da mu po ulici nasproti prihaja Gogova mama. Zdelo se mu je, da že od daleč namerja korak proti njemu in da ji v očeh gori nek poseben ogenj.
Miha bi se prav rad kam neopazno izmuznil, ampak vse se je obrnilo tako, da se ni mogel kam izmuzniti. Začutil je samo, da vse teže dviga noge in da se vse teže vleče po ulici proti domu.
Gogova mama se je znašla pred njim.
»...brdan, « je rekel Miha in hotel mimo.
»O, Miha, zdravo. Lepo, da te srečam. Hotela sem v trgovino po ogenj v konzervah in sem te mislila vprašat, kje se jih dobi. Saj ti to veš, ne?«
Miha je pogledal v zrak, pogledal je v levo in v desno, nato pa se mu je pogled ustavil na konici njegovih čevljev.
»Kaj praviš?« je vprašala zgodovin arica.
Miha je še vedno gledal v konice svojih čevljev.
»Prosim?« je vprašala.
»Nič, nič,« je rekel Miha.
»Saj res,« se je oglasila Gogova mama, »tebe vedno zanimajo zanimive zgodbe, pa bi ti povedala eno, ki se je spominjam. Jaz sem imela starejšega brata, ki je bil močan in velik pretepač.«
»Glej, glej,« je pomislil Miha, »ali imajo tudi pridne profesorice pretepaške brate?«
»Bil je strah in trepet cele ulice,« je nadaljevala, »nihče mu ni nič mogel, nihče se ga ni upal lotiti. No, so pa mene zmlatili ob vsaki priložnosti. A misliš, da je to pogum, Miha?«
Miha je takrat mislil vse kaj drugega.
»Kaj praviš?« je vprašala Gogova mama.
Miha je še vedno mislil vse kaj drugega.
»Prosim?« je vprašala.
»Nič, nič,« je rekel Miha.
Do doma ga je glodalo, da mogoče Gogo res nima nič pri tem, če je njegova mama sitna profesorica.