Priročnik za klatenje/Ni bil požar
| ← Priročnik za klatenje/Skok brez primere | Priročnik za klatenje Ni bil požar Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Ogenj v konzervi → |
| |||||||||||||
}
V redu je plezati gor in dol po teh ceveh in se skrivati. Prav je, če se skriješ pred mulci iz sosednjega bloka. Grdo pa je, če se skrivaš pred prijatelji.
Andrej in Pipi sta že nekaj časa sumila, da se nekaj dogaja.
Miha se je po šoli za nekaj časa pokazal na dvorišču, sumljivo gledal naokrog, nato pa izginil proti betonsk im cevem. Andrej in Pipi sta se mu nastavljala, da se je skoraj spotaknil obnju, a nikoli ni rekel nič. Samo izginil je.
»Najbrž ima bonbone, ki jih noče deliti z nama, « je rekel Andrej. »Zato se skriva in jih na samem žre.«
»Bonbone ima čas ves popoldan mlet doma za mizo, ne da bi nama cedil sline,« je odvrnil Pipi. »V tej zgodbi je nekaj več.«
V resnici so se dogajali zelo megleni dogodki.
Če se pogleda Miho od glave do peta, se vidi fanta, ki ima vse na svojem mestu. Na tistem mestu, kjer je trebuh, se nahaja še en žulj. Razlagi sta dve: Miha se ne odreka hrani, Miha rad poležuje na kavču na trebuhu in bere knjige.
Megleni dogodki so doma v Mihovi glavi. Če bi jo dali pod kakšen mikroskop za branje misli, bi videli kažipot za skrivanje med cevmi.
Miha se je pred nekaj dnevi mudil v kuhinji, ko je opazil, da na mizi leži škatlica cigaret ter da niti mame niti očeta ni v bližini. Roka se mu je pred zaprepaščenimi očmi stegnila, sunila tri cigarete, jih vtaknila v hlačni žep. Mihove noge so se kar same dvignile, vzele Miho s seboj in odšle na dvorišče. Tam so Mihove oči sumljivo pogledale naokrog, opazile Pipija in Andreja, Mihov jezik je ohromel, noge pa so Miho že nosile med cevi in ga čez čas odložile v najbolj skrito cev. Roka je segla v žep, izvlekla cigarete in eno vtaknila Mihi v usta. Miha je sedel kot kup nesreče in se čudil vsemu, kar so njegove lastne roke, noge in ostali organi počeli z njim.
Če imaš cigareto že v ustih, jo je treba pokaditi. Samo prižgati jo je še treba. Bi bilo pa malo nerodno, če bi se Miha s cigareto v ustih pojavil na cesti, ustavil kakšnega možakarja in vprašal:
»Imate morda ogenj?«
Možakar bi ga najbrž imel, ne ve pa se, na katero mesto bi ga odložil.
Zato je Miha cigarete lepo skril ob cev ter se naslednjega dne tihotapil proti cevi z vžigalicami v žepu.
Ko je prižgal in potegnil, ga je vrglo v zrak, nato pa so ga stresali: kašelj, davljenje, kihanje, jok in podobne nevšečnosti. Prava sreča je, da delavci niso zidali tudi popoldne, kajti odneslo bi jih na vse konce sveta, ko bi opazili betonsko cev, ki kašlja, se davi, kiha, duši in se joče.
Vsak pošten mule je do kraja trmast mule. Miha je seveda zelo pošten mule. Zato je sklenil, da bo tiste tri cigarete pokadil, pa če se svet razpoči.
Svet se ni razpočil, pač pa sta ga Pipi in Andrej opazila, sledila in izsledila.
»Baraba!« je rekel Andrej, »kadi in nama ne ponudi.«
»To si bom zapomnil,« je rekel Pipi.
Miho je peklo v grlu in v očeh in je vedel, da si bo to zapomnil. Ampak Pipi in Andrej sta mislila drugače.
Dolgo sta tuhtala, potem pa se je Pipiju posvetilo. Šla sta iskat vsak po en lonec v pralnico. Napolnila sta ju z vodo in se začela bližati Mihovi cevi, iz katere se je sukljal dim. Nato sta se razdelila in šla vsak na eno stran.
Miha je bil zelo zaseden s kajenjem in ni preveč pazil in oprezal naokrog.
Nato je nebo preparal Andrejev krik:
»Joj, gori, na pomoč!«
Kriku je sledil močan pljusk vode, ki je zadel Miha v glavo. Miha je planil na drugo stran cevi. To se je ujemalo s Pipijevimi predvidevanji, ki je sekundo pred tem zakričal:
»Joj, gori, na pomoč!«
Kriku je sledil pijusk vode, ki je zadel iz cevi dir-kajočega Miho.
»Aaaaaaaa, aaaa, a vidva sta?« je rekel Miha, moker kot cunja na dnu morja.
»A ti si?« je vprašal Pipi. »Midva sva mislila, da je požar.«
»Ja, oprosti, Miha, midva sva mislila, da je požar,« je rekel Andrej.
»Ni bil požar,« je rekel Miha in šel molče domov.
»Kaj pa je, saj si ves moker?« se je prestrašila mama.
»Kadil sem, mami,« je rekel Miha in sklonil glavo.
Mama ni razumela, da je kdo lahko moker od kajenja. Razumela pa je, da so trenutki, ko je za mame daleč najbolje, če svojim sinovom ne postavljajo nobenih vprašanj in tako storijo dobro delo.
»Aja,« je samo rekla. »Pa se pojdi preobleč, ne?«