Priročnik za klatenje/Zdravilo za široka usta

← Priročnik za klatenje/Fantovske stvari

Priročnik za klatenje Zdravilo za široka usta Slavko Pregl

Priročnik za klatenje/Skok brez primere →

Spisano:	Ida Štimec
Izdano:	Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

}

Luka je počasi postajal zoprn. Ce je Pipi rekel, da je gledal super film, je Luka dodal:

»To ni nič v primerjavi s filmom, ki sem ga videl zadnjič.«

Potem je dvanajst let, osem mesecev in tri tedne razlagal o tem filmu.

Če je Miha rekel, da je jedel fantastične cmoke, je Luka dodal:

»To ni nič v primerjavi s cmoki, ki smo jih imeli pri nas.«

Potem je dve stoletji in sedem minut čvekal o njihovih cmokih.

Če je Andrej rekel kakšno dobro o knjigi, ki jo je pravkar prebral, je Luka že predaval o knjigah, ki jih ima.

Take stvari začnejo iti polagoma na živce. Še posebej, če so to Pipijevi, Mihovi in Andrejevi živci. Živci so pač živci.

»Počasi je treba fanta prevzgojiti,« je rekel Pipi.

Andrej in Miha sta dodala, da sta pravkar mislila reči prav to.

»Potem ga pa dajmo,« je rekel Pipi.

Čakali so na priložnost in priložnost se je ponudila.

Ko se je pojavil mraz, da je vse pokalo, so blizu gozda, malo stran od hiš, začele zamrzovati kotanje z vodo. Počasi so vse, razen največje, dobile čvrst leden pokrov.

»Danes bi se šel drsat,« je rekel Pipi. »Ampak po veliki kotanji se skoraj ne bi upal.«

»Jaz tudi ne,« je rekel Miha.

»Rad bi videl tistega, ki bi bil tako pogumen,« se je oglasil Andrej.

Luka se je popraskal za ušesom in pobrskal po nosu.

»Kje imate tisto mlakužo, ki se je bojite?« je vprašal potem.

»Blizu gozda je, ampak, tja si nihče ne upa,« je rekel Miha.

»K sreči sem jaz tu,« je rekel Luka. »Gremo.«

»Tale je,« je pokazal Miha. »Samo odrasli si upajo po njej. Strašno je globoka.«

Luka je gledal in z nogo popraskal po ledu.

»Glejte zdaj, moji fantki, kako odrasli drsamo,« je rekel.

Vzel je zalet in mahnil Pipiju, Mihi in Andreju, naj se umaknejo.

»Nikar, Luka,« je zaklical Pipi. »To ni za nas.«

Luka je že tekel, odskočil in se zadrsal po ledu. Drvel je proti sredini. Ko je bil tam, je led počil in Luki se je vdrlo v vodo do pasu. Najprej je začudeno pogledal, nato pa je hlastajoč za zrakom po vseh štirih brodil po vodi in ledu ter prišel ven.

»Saj smo ti rekli,« je rekel Pipi.

Luka ni črhnil nobene, šklepetajoč z zobmi jo je odkuril proti domu in za seboj puščal mokro sled.

Nekoč kasneje je Pipi rekel:

»Super film sem gledal.«

Luka je zajel sapo, da bi nekaj rekel, a ga je prekinil Miha:

»Fantje, se gremo drsat?«

Vsi so se spogledali in uprli oči v Luko.

»Jaz,« je rekel Luka, »jaz ne bi šel.«

Od tistih časov naprej je zdrav.