Priročnik za klatenje/Skok brez primere
| ← Priročnik za klatenje/Zdravilo za široka usta | Priročnik za klatenje Skok brez primere Slavko Pregl |
Priročnik za klatenje/Ni bil požar → |
| |||||||||||||
}
»Bravo!« je zaklical Miha, ko je skakalec skočil skoraj v dno skakalnice.
»Reva!« je rekel Dušan, ko je neki skakalec padel.
»Zaveži!« se je razjezil Pipi. »Ti si skakalnice ne bi upal niti pogledati od blizu. Zapri kljun in molči.«
Kadar kakšen fant reče drugemu fantu, naj zapre kljun, je jasno kot beli dan, da je prepir tu. Prepir je bil torej tu in fantje niso štedili z jeziki.
»V redu,« je rekel Miha. »Jaz vem za petnajstmetrsko skakalnico. Jutri gremo skakat. Bomo videli, kako bo.«
Naslednjega jutra so se vsi štirje s smučmi odpravili proti gozdu, kjer je Miha vedel za skakalnico.
»Jaz bom letel z rokami naprej, « je rekel Dušan. »Tako je skok daljši.«
»Jaz bom letel z rokami nazaj,« je rekel Pipi. »Tako je skok lepši.«
»V redu,« je rekel Miha, »v redu.« Potem bi bilo najbolje, če bi jaz sodil in ocenjeval slog.«
»Ali imaš polne hlače?« je vprašal Andrej.
»Toliko kot ti skočim jaz ob polnoči v samih spodnjicah,« je rekel Miha. »Pesem,« se je zahahljal Pipi, »pesem bi bilo gledati Miho ob polnoči, kako skače v spodnjicah. Po moje bi v slogu premočno zmagal, razen, če bi hlače kazil kakšen rjav madež.«
Nekaj časa so stopali naprej molče. Sneg je škripal pod nogami svojo snežno pesem. Gozd seje bližal. Izgledal je mračen in višji kot običajno.
Andrej se je udaril po žepu.
»Presneto,« je rekel, »pozabil sem mažo za leden sneg. Smuči imam namazane z voskom za južno vreme.«
»Ne skrbi! Skakalnica se bo stajala od strahu, ko se boš pojavil na zaletišču, « je rekel Pipi.
»Hm,« je rekel Miha. »Ko sem pred dnevi skakal in nekajkrat izboljšal rekord skakalnice, sem se malo udaril v koleno. Hm, čutim, da me začenja malo boleti.«
»Kaj pa, če bi skoke prestavili za kakšen dan?« je vprašal Dušan. »Lahko bi zbrali več gledalcev.«
»Pipi, kaj misliš?« je vprašal Miha.
»Mislim,« je rekel Pipi, »mislim, da ste reve. Kar v redu je, da ni publike. Tako se vsaj nihče ne bo mogel smejati.«
»Če misliš, da me je strah,« je rekel Dušan, »če tako misliš, potem je to pomota. Skakal bom, pa če se svet podre.«
»Svet se ne bo podrl, samo ti si boš premislil,« je rekel Andrej.
Prispeli so do skakalnice.
»Hm,« je rekel Dušan, »Miha, se nisi mogoče zmotil? Mislim, da je to večja skakalnica.«
»Lahko, da je večja,« je rekel Miha, »a še pred dvema dnevoma je bila petnajstmetrska.«
»Strah ima velike oči,« se je vmešal Pipi. »Sto žvečilnih gumijev stavim, da Dušana danes ne bomo videli skočiti.«
Dušan, Miha, Pipi in Andrej so se molče gledali. »No, kdo bo prvi? Povejte, da bom lahko sodil,« je rekel Miha.
»Sodnika torej že imamo. Kdo se javi za snažilko?« je vprašal Pipi.
»Jaz imam narobe namazane smuči,« je rekel Andrej. »Najbolje, da pomagam Mihi. Dva bova bolj objektivna.«
»Prav,« je rekel Dušan, »ampak jaz bom skočil. Pipi, pripravi sto žvečilnih gumijev.«
»Saj bom,« je rekel Pipi. »To je tudi edini način, da te bomo še lahko kako zlepili skupaj.«
»Še nekaj malega je: Miha in Andrej me bosta en teden vikala,« je rekel Dušan, »če pa ne bosta hotela, da okrog govorim, kako si nista upala skočiti, bo to stalo po dvajset žvečilnih gumijev. «
»Iz tega fanta bo nekoč še direktor tovarne žvečilnega gumija, « je rekel Miha »Ali sem jaz kriv, če me boli koleno?«
»Ali sem jaz kriv, če vreme ni južno?« je vprašal Andrej.
»Že dobro, reve, že dobro,« je rekel Dušan. »Kaj pa ti, Pipi? Ti boš skočil, ne? Saj ti si vse upaš!« Pipi je zrl v daljavo in premišljeval, če si res vse upa.
»Ali slišiš, Pipi?« je ponovil Dušan. »Ti boš skočil, ne?«
»Torej,« je rekel Pipi, »če boš ti, bom jaz tudi, ampak, najprej boš ti.«
»Še malo, pa boš pozabil, da mi dolguješ sto žvečilnih gumijev,« je rekel Dušan, naložil smuči na ramo in se začel vzpenjati ob skakalnici.
S skakalnicami so določene težave. Če kakšna skakalnica že od spodaj navzgor izgleda velika, je od zgoraj navzdol še večja. To je ugotovil tudi Dušan na vrhu zaletišča. Pritrdil si je smuči in grizel ustnice.
»Sodniški zbor čaka!« je zaklical Miha.
Dušan je znova stisnil zobe in si rekel da ga v vsakem primeru čaka lep kup žvečilnih gumijev. Noge so zasmučale naprej in že se je pognal po naletu.
Miha, Andrej in Pipi, ki so čakali spodaj, so ga za hip izgubili izpred oči. Tako niso mogli videti, da je Dušana zvilo od strahu, da je tudi on zaprl oči in drvel proti odskoku.
Prva stvar, ki se je prikazala v zraku, so bile pokonci obrnjene smuči in takoj pod njimi Dušanova zadnjica. Dušanove roke so pozabile, da je skok daljši, če štrlijo naprej, in da je skok lepši, če štrlijo nazaj. Krilile so, kot vetrnica pri helikopterju, in se hotele ujeti na neki neviden ročaj. Ker ga ni bilo v bližini, je bila najprej zadnjica, nato pa še hrbet in zatem ves Dušan, prisiljena treščiti na doskočišče. Smuči so po srečnem naključju odletele nekam vstran proti sodnikom, skakalec pa se je valil proti dnu. Spremljali so ga kriki iz njegovih lastnih ter ust prestrašenih prijateljev.
»Glavo si je razbil!« je kriknil Miha in zdrvel za njim.
»Jaz bi se bolj bal za skakalnico,« je pripomnil Pipi.
Dušan je sprva negibno obležal, potem pa se je začel pobirati.
»Živ je!« je zakričal Andrej. »Si mislil, da ti ne bo treba dati žvečilnih gumijev, rit prestrašena?« je s tresočim glasom rekel Dušan. Bil je bled in kolena so se mu tresla, istočasno pa se mu je nos začel važno vihati. »No, « je rekel, »zdaj pa ti, Pipi, ne?« Prijatelji so zadihani stali ob njem in mu otresali sneg od povsod.
»Torej, « je rekel Pipi, »torej...« »Boš skočil, ne?« je ponovil Dušan. »Torej, saj bi, ampak si razril skakalnico. Lahko padem,« je rekel Pipi.. »To bo naslednjih dvajset žvečilnih gumijev,« je rekel Dušan.
»Glej, glej, zaradi enega samega skoka bo zdaj vse življenje žvečil naš žvečilni gumi,« se je začel razburjati Miha.
»Saj bi ga ti tudi lahko,« je rekel Andrej.
Poiskali so smuči in šli domov.
Od takrat je Dušan lahko pri skokih na televiziji čvekal, kar mu je padlo na jezik.