Prvo pismo Franceta Prešerna Františku Ladislavu Čelakovskemu, Ljubljana, 14. marec 1833

Pismo Janezu Bleiweisu, Kranj, 21. januar 1847 Prvo pismo Franceta Prešerna Františku Ladislavu Čelakovskemu, Ljubljana, 14. marec 1833
Pisma
France Prešeren
Drugo pismo Franceta Prešerna Františku Ladislavu Čelakovskemu, Ljubljana, 29. april 1833
Izdano: 1833
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospodu Francetu Ladislavu Čelakovskimu.

Blagorodni Gospod,
dragi perjatel!


Vaše pismo in njegova perložba me je tolkanj bolj razveselilo, ker bi ne bil nikoli mislil, da bodo moje pesmice, katerim je tolikanj nasprotnikov vstalo, med Čehi tako gorkiga (warmen) zagovarjovca najdle. Vem scer, de hvala, ki ste me z’ njo bogato obdarovali ni zaslužena, vunder nam ni bla perjatlam slovenske literature za to neperjetna, ker nam je porok vaše ljubezni do našiga rodú, in nima drugiga namena, ki nam pevce izbuditi, kateri bi jo zaslužiti vtegnili. Zarés je treba dramilov mojim Kranjcam. -

V četrtih bukvah bučelice bote vidili, da se število naših tovaršov manjša, in de tih nekaj, kar nas je ostalo, smo pešati začeli. - Poezija je do zdaj per nas večidel neobdelana ledina, z’ prozo se sami duhovni okvarjajo. Od mojiga in drugih pisarjov počenjanja Vam to vem povedati: Jest imam že davno eno novelo osnovano, pa si časa ne vzamem, de bi jo zapisal. Kastelic že dva leta Vodnikove pesmi, vse kar jih je rajnki zložil, med njimi tudi ljudske od njega zbrane, kar jih ni prekosmatih na svitlobo dati obeta, kdaj pa obljubo spolnil bo, se ne vé. - Morebiti de Linhartovi dve Komediji posnaživa, in do drujga leta obsorej natiskvati dava. Koroški Slovenci bodo z’ enim zvezikam ljudskih pesem na noge stopili, katere vam žé morebiti bomo z’ perhodnjo bučelico poslati zamogli. Meni ni nobena, kar sem jih bral dopadla.

Napis ljudske pesmi (Volkslieder) se mi zdi je laž, ker niso pesmi med ljudstvom pete, ampak neslane puče, ki bi jih farji in tercjali (Bethbrüder) radi z’ njimi prave ljudske pesmi odrinili. - Če v’ prihodni bučelici ljudske pesmi iz Smoletove bere pogrešili bote, mislite de jih je strahopezdlivi (sit venia verbo) Cenzor Čop zaterel. - Smolé, za kateriga ste prašali, je premožen kupec, za Kranjšino posebno vnét, in zraven dovolj podučen (zná laško, francosko, in englemdarsko do verhá) vunder brez posebnih pisarskih daróv. -

De nas Kopítar morebiti še bolj, ko zaslužimo zaničuje vemo iz njegovih pisem Čopu pisanih. V rokopismih (Handschrift) zadnje bučelice je za tega voljo nasledijoči Sonet stal, v’ katerimu sim ga hotel Plinjove pravljice od čevlarja, kateri per nas vselej tudi kopitarstvo oskerbljuje spomniti:

Apel podobo na ogléd (Schau) postavi,
De bi resnico slišal ne le hvalo
Zad skrit zvestó posluša kaj zijalo
Neumno, kaj umetni od nje pravi.

Pred njó z’ kopiti čevlar se ustavi;
Ker ogleduje drétar obuvalo (Beschuhung),
Jermenov (meni) de íma premalo;
Kar on očita, (ausstellen) koj Apél popravi.

Ker pride drugi dan moj mož kopitni,
Namest deb’ šel naprej po svoji poti,
Ker čevlji so pogodi (in der Ordnung), méč se loti.
(meča Wade)

Zaverne (zurechtweisen) ga obraznik imenitni
In tebe z’ njim, ki nap’čen (verkehrt) si očitar
Rekoč, le čevlje sodi naj Kopítar


Ker pa možovu ni dano šal (šala Scherz) čislati, (Čop mu je Sonet poslal) sim ga nazaj uzel de ne bo mogel usih »Slovanov patriarh« (Tako imenovano od Šafřika) tožiti: »nemo propheta in patria«.

Prejmite serčno zahvalo za poslane bukve. Žal mi je de jih ne morem zdaj z’ nobenim Kranjskimi namestniti. Če kaj na svitlobo pride, kar bi mislil de bi Vam znalo všeč biti, Vam bom z’ veselo hvaležnostjo poslal. Do zdaj še tako malo Vaš jezik umém, de Vas morem prositi, Vaše liste, če me, kar si upati prederznem, še z’ katerim bote osrečili, po nemško pisati. Ne zamerite de tako pozno odpišem. Pred bi bil písal, al ker Vam je Čop odgovoril, sim se bal, de bi Vam ne bilo ustreženo z’ mojim listam, in zraven sem tako zanikarni pisar, de se mi je ljubezen z’ neko gospodično v’ Gradcu le zavolj tega poderla, ker sim jim premalokedaj pisal.

Zdravi bodite in perporočite me per Čehih perjatlih Slovenskiga jezika, posebno per Gospodu Palackimu.

Vaš spoštovavec in perjatel
Dr. Fr. Sav. Prešérn.
V’ Ljubljani 14 dan Brèzna 1833