Ptica pivka.

← Kako je nastala sraka.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Zakaj je kukavica nemirna in nepokojna ptica. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zemlje voda je splahnila,

V dve, tri morja se je zlila.

Gora vode ni dajala,

Grozna žeja je nastala.

Vsi ljudje in vse živali

Žeje konec so jemali.

Njih kričanje Bog začuje:

»Vaše sem zaslišal nuje.

Gora vodo bo dajala

In studenec trda skala.

Le pretoke izkopljite,

Jih do morja prevodite.«

In ljudje so in živali

Prihiteli in kopali.

Moški z rovnico, lopato

Kopljejo zemljo robato.

Ženskam ropota motika,

Pridnost je povsod velika.

S klinci rujejo otroci,

Prst odnašajo koj v roci.

Delala je tud' živina

In pa divja vsa zverina.

Krave, junci in pa voli

Zemljo so z rogovi boli.

Konj teptal je tak' togotno,

Da vso polt imel je potno.

Pes in mačka vkupaj stala

In sta s tacami kopala.

Krt s podgano in pa miško

Til je prst od spod na kviško.

Medved tacar, kosmatinec,

Volk, ovčar in vsak divjinec,

Lev mogočni, tiger hudi

Bili so kopači tudi.

Brskale so s kremplji kure,

S kljuni race, goske, pure.

Vrabci, orli, vrane, sove,

Vse, vse je delalo rove.

Ena sama, sama pivka

Lena tam na strani čivka.

Pa jih gleda, zaničuje,

Delavcem se posmehuje.

Vodotoki so do morja,

Rek dovolj priteče z gorja.

Vsi gase si silo žeje,

Sama pivka le ne sme je.

Bog jo vklel je, da od zemlje

Nikdar vode si ne jemlje.

Sam edini dež sme piti,

Kar ga more v kljun vloviti.

In kadar jo žeja stiska,

»Piv, piv« proti nebu vriska.

Bog pa čuje njene stoke,

Kmalu dežja da potoke.

In ti, ko jo slišiš vpiti,

Kosec, z mrvo v kupe hiti.

Sploh pa, ki jo čuješ pivko,

Pomni ter jo 'mej znanivko:

Bog nikol' se ne prekane,

Nikdar dolžen ne ostane

In se vendar rad usmili,

Kadar prosimo ga v sili.

Ne želi pogube grešnih,

Dokaj potov ima rešnih.

Po narodni zložil M. Valjavec.