Racko - kralj Matjaž

← O Sneguljčici

Racko - kralj Matjaž Bogomir Magajna

Zgodba o zakladu →

Ali so vile takrat začarale Racka in Lijo, ali pa ju je nosila luna, res ne vem. Doživela pa sta tole nenavadno zgodbo, za kar je bil kriv stric Jaka s svojim pripovedovanjem.

Nad Ljubljanskim barjem je sijala mesečina, čudna mesečina kakor Še nikoli. Racko in Lija, ki sta stopala čez barje, sta jo morala odrivati z rokami, da sta šla lahko naprej. Zdelo se jima je, kakor bi stopala po žitnem polju in odrivala rumeno klasje. Tu in tam je bil pogreznjen v globoko spanje kak samotni lisast in voda, ki se je lesketala v globokem jarku blizu njega, si ni upala niti z valčkom zatrepetati, da ga ne bi prebudila. Na hrastovih vejah so sedele kot purani velike črne vrane in v spanju kinkale z glavami. Lija je trepetala od strahu. Racko pa jo je tolažil:

»Nič se ne boj, Lija, kmalu bova prispela do Krima, visoke gore, pod katero spi kralj Matjaž s svojo ženo Alenčico. Stric Jaka mi je povedal, da so skrita vrata v Matjažev grad v skali, na kateri rasejo tri smreke. Trikrat je treba potrkati na skalo, pa se odpre.«

Dospela sta do Ljubljanice in, ko je zagledal Racka in Lijo, je kar sam od sebe priplaval čoln z onega brega na ta breg.

»Ali je še daleč do Krima?« je vprašal Racko čoln, ki ju je peljal čez lesketajočo se reko.

Čoln se je nasmehnil in odgovoril:

»Ni več daleč. Stopajta kar po srebrni stezi onkraj brega naprej in naprej.«

Stopala sta po srebrni stezi in res — ni bilo dolgo, ko se je pred njima dvignila visoka črna gora Krim. Iz vrha se je močno kadilo, da je ležal dim kot črn oblak nad goro.

»Kuharji kralja Matjaža kuhajo večerjo za njegovo vojsko, pa se dviga dim skozi goro pod nebo,« je pojasnil Racko Liji.

»Jaz grem nazaj,« je zajokala Lija vsa preplašena, toda Racko jo je prijel za roko in že sta stopala po strmini v gozd. In kot bi mignil, se je dvignila pred njima visoka skala s tremi smrekami.

»Dober dan, častite smreke!« je pozdravil Racko in smreke so se globoko priklonile. Rekle so:

»Nekaj sto let smo čakale nate, o Racko, in sedaj si vendarle prišel. Trikrat potrkaj po skali navzgor in trikrat navzdol, pa se bo skala sama odprla. Mala tovarišica naj se nikar ne boji. V jami ni strašnih zmajev ne hudih kač, ne debelih krastač. Kralj Matjaž je nadvse prijazen gospod in njegova žena Alenčica je zelo ljubezniva gospa.«

Racko se je vljudno zahvalil trem smrekam. Potrkal je po skali trikrat navzgor, trikrat navzdol in visoka skala se je razmaknila.

Stopila sta v mračen hodnik in Racko je prižgal žepno svetilko, ki jo je prejšnji dan kupil od Tinčeta Kosmatina za sedem dinarjev. Žarnica je obsijala dva stara vojaka, ki sta, opiraje se vsak na svoj meč, globoko smrčala.

»To sta junaka! Na straži sta zaspala,« je rekel Racko in butnil oba s pestjo pod rebra. Vojaka pa sta junaško smrčala naprej. Niti zagodrnjala nista. »Spita trdneje, kakor bi bila narkotizirana,« je rekel Racko in skomignil z rameni. Nato sta šla z Lijo po dolgem hodniku naprej. Kapniki so se lesketali kot veliki roji zvezd. Na njih so viseli netopirji. Bilo jih je na stotine. Lija se je zaradi tega preplašila. Racko pa je rekel:

»Kaj bi se bala, Lija, netopirjev! Saj niso nikaki zmaji in najbrž je nekdo narkotiziral tudi nje. Meni se sploh zdi, da že zlepa nisva videla takih zaspancev, kot jih bova videla danes. Jaz in ti pa morava, reveža, vstajati vsak dan že ob šestih.«

Sedaj je tudi Lija postala pogumnejša. Junaško sta korakala po hodniku uro daleč, ne da bi se kaj posebnega pripetilo. In tudi ničesar zanimivega nista videla.

»No, da,« je rekel Racko, »toliko pišejo v raznih pravljicah, kaj vse se najde v takih hodnikih pod zemljo, midva pa ne bova, kot se mi zdi, srečala niti navadnega jezdeca.«

»Ti,« je pripomnila Lija, »meni je kar žal, da sva šla v to pustolovščino. Tvoja in moja mama in stric Jaka naju gotovo iščejo po vsem barju, ker se nisva vrnila do večera domov. Povedati bi jim morala, kam sva se namenila.«

»Povedati? Kam bi prišla, če bi povedala! Nikamor naju ne bi pustili in nazadnje bi jih še dobila, kot sem jih dobil zadnjič, ko sem te rešil iz zob tigra Tinčeta, ko smo se šli komedije. Sicer pa mi je nekoč rekel stric Jaka: »Kdor je pogumen, gre in stori, ne da bi dosti gobezdal o tem.«

Kaj je hotela Lija pripomniti na te besede. Oklenila se je Rackove roke, kakor da se mu hoče popolnoma zaupati. Šla sta naprej in naprej in končno dospela v velikansko dvorano, dolgo in široko po en kilometer na vsako stran.

Sedaj pa sta kar začudeno obstala, kajti takega smrčanja, ki se je razlegalo po dvorani, res ni zlepa slišati na tem svetu. Sredi dvorane je plapolal velikanski kres in razsvetljeval ves prostor. Na tisoče vojakov je ležalo po tleh. Križem kražem so bili zleknjeni drug čez drugega. Zaradi globokega smrčanja so se jim trebuhi enakomerno dvigali navzgor in navzdol. Med temi zaspanci so ležale v največjem neredu razne sulice, helebarde, meči, stare, silno nerodne puške in nekaj starih topov. Kjer je bilo kaj več prostora, so stali vozovi na visokih kolesih, velike kope sena in slame, vreče z ovsom, kakih dvajset tisoč hlebcev kruha in kakih dvajset zaklanih krav in volov. Tu in tam so stale trume konj. Tudi konji so globoko smrčali.

»No, tako vojsko bi danes z nekaj bombniki in strojnicami v eni uri popolnoma uničili,« je rekel Racko že skoraj nejevoljen.

Dospela sta do tistega visokega kresa, ki je plapolal sredi dvorane. Na dolgi verigi, pritrjeni pod strop, je visel velikanski črn kotel. V njem so se kuhali trije voli, ki so jih pred nekaj sto leti dali iz kože. Ob ognju je stal lonček.

»Najbrž je to mleko za kraljico Alenčico,« je pojasnil Racko. Lija pa je z začudenjem gledala šest zelo rejenih kuharjev, ki so spali na tleh nedaleč od kresa.

»No, če se jim le ne bo meso razkuhalo in mleko prekipelo!« je vzkliknila Lija.

»Čemu bi se prismodilo, čemu bi prekipelo!« je odgovoril Racko. »Zdi se mi, da je tudi voda zaspala, ko že nekaj sto let ne vre, in da je mleko pozabilo kipeti.«

Brcnil je enega izmed kuharjev v rebra. Kuhar pa se je obrnil na drugo stran in se za to še zmenil ni.

»No, pa si pomagaj, če si moreš! — Le kje je tisti slavni kralj Matjaž s svojo Alenčico, bi rad vedel!«

Kralja Matjaža sta našla prav na drugem koncu dvorane.

»Presneto je kosmat,« je vzkliknila Lija, ko ga je zagledala.

»Nič čudnega, Lija, saj se že nekaj sto let ni bril.«

Kralj Matjaž je sedel udobno zleknjen na svojem širokem stolu. Kraljeva krona mu je zlezla nekam proti desnemu ušesu. Njegove brke pa so se z brado vred vile okoli vseh štirih nog mize. Pred njim je stala velika majolika, polna neke rumene tekočine.

»Najbrž je pivo. Kdo bi si mislil, da so že takrat poznali pivo!« je rekel Račko, dvignil s težavo veliko majoliko in pokusil. Ko je posodo odstavil od ust, se mu je obraz na široko razlezel v zadovoljnem nasmehu.

»Hm, to ni pivo. Najbrž je tista medica, o kateri smo se učili v šoli!« je vzkliknil Racko in ponudil pijačo tudi Liji.

Liji se je zdela medica kar imenitna. Njene oči so sedaj že dalj časa strmele v Alenčico, ki je spala na drugem koncu mize in si z dlanjo podpirala lica. Bila je res nenavadno lepa in rdečica ji še ni splahnila z lic. Na ustnicah ji je ležal droben nasmešek.

»Tak star možak, pa ima tako mlado in lepo ženo!« je vzkliknila Lija in tudi Racko je gledal Alenčico z občudujočim spoštovanjem.

»No, lasje pa ji segajo kar do tal. Le kam bo z njimi,« je rekel končno.

»Svetovala ji bom, naj gre k frizerju v Trnovo in naj si da ostrici lase na bubi. Jaz imam sicer kite, toda Alenčici bi dosti bolj pristojal bubi, saj je vendar že poročena žena,« je menila Lija.

Poleg Alenčice je spala služkinja in zdelo se je, da ji je obraz poln blaženosti, ker je lahko spala kar po ves dan nepretrgoma.

Poleg kralja Matjaža, prav sredi mize, je počivala velika zlato rumena trobenta.

»Upam, da vsaj v tej trobenti niso zvoki še zaspali,« je rekel Racko in si jo moško nastavil na usta. Toda komaj se je trobente dotaknil z ustnicami, že je začela trobentati na vse pretege. Racko je tako ostrmel, da je pozabil dihati, trobenta pa je kljub temu trobentala kar naprej. — Racko in Lija sta s široko odprtimi očmi strmela v čuden prizor, ki je nastal v dvorani.

Komaj je začela trobenta peti, je že kralj Matjaž odprl oči, zagrabil z obema rokama maj oliko, jo nastavil na usta in v dušku izpil vso medico. Alenčica je odprla oči in zaklicala:

»Marija, prinesi mleko!«

Služkinja Marija je planila kvišku, si pomela oči in stekla h kuharjem po mleko. Vsepovsod so.se budili iz spanja vojaki, si zapenjali suknjiče, nategovali pasove, grabili za sulice, meče in puške. Poveljniki so zmerjali vsevprek, kuharji so zagrabili kuhalnice in začeli z njimi broditi po vodi, ki je začela vreti v kotlu, konji so zarezgetali in s podkvami kovali iskre iz tal.

Kralj Matjaž je hotel vstati, toda okrog mize oviti brki so ga vlekli nazaj. Alenčica, Racko in Lija so mu priskočili na pomoč in se dolgo trudili, preden se jim je posrečilo vse skupaj odmotati. Potem je Alenčica svojemu možu podvila brado in brke trikrat navzgor, trikrat navzdol, pa še je morala pod nosom vse skupaj podvezati s trakom, da bi se brada in brki ne vlekli po tleh.

»Dolgo smo te čakali, o Racko,« je končno rekel kralj Matjaž, medtem ko je Alenčica pila mleko, katerega je odlila tudi Liji. »Povej mi, kam naj popeljem svojo vojsko in kje je sovražnik domovine?«

»Sovražnikov je nič koliko,« je odgovoril Racko. »Toda opozoriti te moram, o kralj Matjaž, da ne boš s tako vojsko prav nič opravil. Poprej se moraš modernizirati. Kam pa hočeš sedaj z meči, sulicami, helebardami in starimi pihalniki?«

Kralj Matjaž je začuden poslušal Racka in ga potem prosil, naj njemu in poveljniku pove, kako je sedaj na svetu in kako se sedaj ljudje vojskujejo.

Od vseh stani so se zbrali poveljniki okoli mize in Racko jim je na dolgo in široko govoril o strojnicah, tankih, brzostrelnih topovih, o bombnikih in strupenih plinih in atomskih bombah. Vsi so ga zvesto poslušali, kralj Matjaž pa se je globoko zamislil. Ves se je razžalostil in dve debeli solzi sta se mu prikradli iz oči.

»S tem orožjem se ne morem boriti,« je govoril žalostno. »Vidim, da nas je mladina prehitela. Včasih je odločeval v vojski pogum. V vsaki bitki sem zmagal s tole desnico in ko so mi nekoč ugrabili Alenčico, sem dirjal v Carigrad, premagal vrste sovražni¬kov ir Alenčico osvobodil. Toda kaj naj počnem sedaj na modernem svetu, ko se ljudje skrivajo v tanke in se bore s plini? Odslej bodi ti, Racko, kralj Matjaž in Lija naj bo tvoja Alenčica!« je rekel ves žalosten, si snel krono z glave in jo posadil Racku na glavo. Temu je segla globoko čez ušesa. Sedaj so tudi Alenčico oblile grenke solze. Racko se je sicer v začetku branil te časti, toda kralj Matjaž, pa tudi poveljniki so ga silili, naj jo sprejme.

»Moji čarovniki naj ti pripravijo moderno orožje,« je še pristavil bivši kralj Matjaž.

Priskočili so štirje čarovniki, se naslonili drug drugemu na hrbet in zabrlizgali s piščalkami na vse štiri strani sveta. V istem hipu je napolnilo dvorano brnenje in oglušujoč ropot. Pod stropom so švigali bombniki na vse strani. Po tleh so se kakor črne pošasti valili tanki. Ogromna žrela topov so zazijala nekam navzgor. Po kotih so zaregljale strojnice.

Alenčica si je mašila usta, kralj Matjaž pa si je mislil:

»Tole orožje bo pobijalo tudi žene in otroke. Rušilo bo mirne vasi in cvetoča mesta in prineslo bo pogin na svet.« Glasno pa tega ni hotel izreči, ker se je bal, da bi se komu ne zdel zastarel v svojih nazorih.

Racko in Lija, Alenčica druga, pa sta zajahala belega in črnega konja. Racko je ukazal: »Naprej!« — In vsa vojska je udarila za njim proti izhodu.

Bivši kralj Matjaž in Alenčica pa sta se naslonila nazaj na mizo in se pogreznila v globoko spanje. Tudi služkinja Marija je vsa vesela legla Alenčici k nogam in v istem hipu zaspala.

Racko je pripeljal vojsko na barje. Strašansko imenitno se mu je zdelo biti kralj Matjaž. Lija ga je občudovaje gledala s svojega belca.

»Sedaj naj bi te videl Tinče Kosmatinov, pa bi mu kar sapo vzelo!« je vzkliknila.

Racko je zbral poveljnike okrog sebe in jim ukazal, naj pripravijo vojsko za manever. Natanko jim je razložil, kaj je to.

Najprej so začeli grmeti topovi: »Bum, bum, bum...«

»Bum, bum, bum, bum...«

Racko je zastokal in odprl oči. Krog njega je bila trda noč. Bliski so švigali skoznjo. V oblakih nad glavo je zamolklo zagrmelo.

Prvi hip se ni niti zavedel, kje je. Potem pa se je spomnil, da leži nekje sredi barja pod košatim hrastom. Strah mu je spreletel kosti. Da, pod visokim hrastom spi in Lija spi poleg njega... Izgubila sta se na barju, tavala do večera ure dolgo naokrog in končno vsa utrujena zaspala pod hrastom. Sedaj pa je globoka noč, grom stresa oblake in vsak hip bo lahko treščilo v hrast.

Racku so se udrle solze iz oči, vendar je segel v žep in privlekel iz njega žepno svetilko, ki jo je prejšnji dan kupil od Tinčeta Kosmatina, in posvetil okoli sebe. Lija je spala globoko, kot bi ležala doma v postelji. — »Ali naj jo zbudim? Če se zbudi in zagleda vihar nad seboj, bo umrla od groze in strahu. In kam naj greva? Se manj bova vedela za pot kot podnevi.« Spomnil se je na svojo in Lijino mamo, na strica in še bolj so se mu vdrle solze. »Gotovo naju iščejo in so prehodili že pol barja,« je pomislil.

Hipoma mu je šinila v glavo misel in bila je kakor lučka novega upanja. Prav polahko, da bi ne zbudil Lije, je vstal, odšel izpod hrasta in začel s prižgano svetilko kriliti po zraku. Neutrudno je z njo delal kroge in križe, križe in kraže, dokler se mu ni zazdelo, da sliši iz daljave:

»Hooo, holaaa, hoo!«

Veselje mu je spreletelo dušo. Spoznal je stričev glas. Se bolj neutrudno je sedaj mahal s svetilko in kar na mah je bil tisti glas dosti bliže. Ni minilo veliko minut in že je bil čisto blizu.

Sedaj se ni mogel več premagati; začel je klicati tudi sam, pa se je zaradi tega prebudila Lija. Vsa objokana je pritekla k njemu.

»Lija, so že tu! Z lučjo sem jih priklical,« je rekel Racko. V slabi minuti so bili res pri njih: stric Jaka, Rackova in Lijina mama. Vsi trije so bili tako veseli, da so popolnoma pozabili na kazen. Rackova mama je objela Racka, Lijina mama pa Lijo okrog vratu.

»Kam pa sta se napotila, otroka?« je vprašal stric Jaka resno. »Vse Trnovo vaju išče po barju.«

»Kralja Matjaža sva šla iskat pod Krim, pa sva se izgubila na barju,« je pojasnil Racko in, kakor da se je nekaj spomnil, se je prijel z dlanmi za glavo. — Tam pa ni bilo več krone kralja Matjaža. Sanje so bile tako žive, da se Racko še sedaj ni mogel prepričati, da je vse minilo.

Kaj je doživel v jami, je drugi dan pripovedoval stricu. Ta se je globoko zamislil. »Na srce in ljubezen do svojega bližnjega bi morali misliti, otroci, ne pa na tanke in bombnike,« je rekel.