Zgodba o zakladu

← Racko - kralj Matjaž

Zgodba o zakladu Bogomir Magajna

Racko - potapljač →

»Stric Jaka, povejte nam kaj!« so zaklicali otroci z Opekarske ceste.

»Stric Jaka, tak povejte nam kaj!« je zaprosil Racko.

»Stric Jaka, povejte nam kaj!« je rekla Lija.

Stric Jaka si je nabasal v pipo tobaka, mrdal nekaj časa z ustnicami in vihal brke, nato pa prižgal tobak, puhnil dim skozi nos in začel praviti: »Lepšega kraja, kot so Stranje, ni bilo na svetu za nas v tisti dobi, ko so nam še sveče bingljale iz nosnic. Stranje so ležale kake pol ure od naše vasi. Prepotovati smo morali globoko dolino in široko Reko; šele takrat smo dospeli v Stranje, na začetek primorske dežele. Stranje so se dvigale počasi navzgor prav do velikih bukovih šum. Po Stranjah je raslo na tisoče jablan, na tisoče hrušk in po razvalinah trte, ki jih ni nihče negoval, pa so le rodile veliko grozdja. To grozdje je bilo last nas, ki so nam sveče bingljale iz nosnic, kajti očetje so sadili vinograde na kranjsko stran, ki je stala soncu nasproti. In ker je bilo grozdja in vina dovolj, se niso brigali za trte na razvalinah. V vseh Stranjah ni bilo nobene hiše in le razvaline, ki so bile nekoč velik grad, so kraljevale nad njimi. Po njem in okoli njega so se nekoč sprehajale mlade baronice in baroni, ki so lepo in brezskrbno živeli od dela kmečkih rok. Vse Stranje so bile tedaj en sam vrt. Nekoč so se kmetje spuntali in pometali čez visoko skalo v Reko nekaj baronov in baronic. Pozabili pa so takrat zažgati grad in porušiti stolp. Prišli so drugi baroni in baronice in ti so zaprli kmete v stolp, kjer so žalostno končali.

Po teh razvalinah smo se plazili ob široko razpredenih trtah in zobali grozdje, ali pa smo v igrah s fičafaji in lesenimi meči naskakovali zadnje ostanke stolpa, ki so ga branili nekateri naši tovariši, dokler nismo stolpa osvojili in nato zapodili branilce po Stranjah proti Reki, kjer smo jih do kraja premagali. Potem smo šli klatit osamela jabolka in hruške. Čudno, sadja je bilo vedno dovolj in drevesa niso bila popolnoma obrana niti takrat, ko so zadnji listi padali z vej.

Pripovedke o grajskih baronih smo zelo radi poslušali. Teh povesti ni zmanjkalo stricu Hudoklinu nikoli. Stric Hudoklin, mizar, pa nam je tisto jesen pripovedoval tole zgodbo:

»Moje stare matere stara mati je živela takrat, ko je stal Stranjski grad in je bila v njem za kuharico. V tistih dneh pa je prišel v našo dolino Napoleon, ki je zmagoval vse kralje in cesarje, ter je na svojem pohodu rušil gradove in osvobajal kmete, ki so do tedaj tlačanili. Tako je takrat tam na koncu doline oblegal gradova Školj in Tukališče.

Barona Stranjskega je popadel silen strah pred Napoleonom in sklenil je pobegniti. Hitro je prodal konje, krave in vozove, odpustil vse hlapce in dekle, razen moje prababice, najmočnejšega hlapca in najmočnejšega vola. Zadnji dan pa je odpustil tudi prababico. Že je bila prababica blizu vasi, ko se je nenadno spomnila, da je pozabila v svoji sobici z zlatom obrobljeno zrcalo, ki ga ji je nekoč podaril baron. Zato se je vrnila, da bi odnesla še zrcalo. Toda komaj je prišla v bližino gradu, je zagledala čuden prizor. Urno se je skrila za zid, da bi skrivaj vse opazovala. Tik ob hlevnih vratih je ležal zaklan vol. Bil je že dan iz kože in ta se je kadila na tleh. Ob koži je stal baron in iz škafa je nalagal vanjo same cekine ter zlate in srebrne posode. Kmalu se je dvignil na koži velik kup zlata in srebra. Poleg hlevnih vrat pa je hlapec kopal globoko jamo. Ko je skopal toliko, da iz nje ni bilo več videti njegove glave, mu je baron ukazal, naj pride ven. Zavila sta ves zaklad v kožo in ga vrgla v jamo. Potem sta zavalila vanjo še truplo črnega vola, isti hip pa je baron zgrabil puško, ki je ležala v travi, in ustrelil hlapca. Hlapec je kriknil in se prevrnil v jamo. Baron se je zarezal in zaklical: ,Varuj ta zaklad, ti edini, ki si videl, kje je zakopan, dokler se ne povrnem!'

Tako je zaklical, zasul sam jamo in zbežal. Prababica je vsa trda od strahu vse to gledala in do smrtne ure nikomur ni povedala, kaj je videla, čeprav je Napoleon mesec po tem, ko se je to zgodilo, ujel barona in ga obesil na drevo. Grad pa je porušil in za vedno osvobodil kmete. — Babica se je namreč bala, da ne bi prišla strašit hlapec in vol, če bi izdala skrivnost. Šele na zadnjo uro je povedala, kaj se je zgodilo.«

»Toda, stric Hudoklin, kdo je potem skopal zaklad,« smo zaklicali.

»Nihče. Kajti nihče ni več vedel, kje je stal hlev in nihče ni bil tak norec, da bi se boril z mrličem in črnim volom, ki varujeta zaklad. — Nekateri so že videli okostnjaka, ko je ponoči pasel okrog razvalin tistega črnega vola. Naj se tudi sam vdrem v pekel in naj bom hudičem za pečenko, če to ni res,« je odgovoril stric Marko in dregnil s skobelnikom po deski.

Mi pa, ki so nam sveče bingljale iz nosnic, se nismo dali kar tako ugnati, zlasti ne, ker so bile Stranje naše kraljestvo, ki smo ga natanko poznali. Neko popoldne smo se skrivaj oborožili z motikami, pretekli globoko dolino, prebredli široko, mrzlo Reko in se napotili po Stranjah navzgor. Gori na nebu se je vrtinčilo nekaj črnih, kosmatih oblakov, veter pa je gnal cele roje zlato rumenih listov z dreves in vršal z onimi, ki so že ležali po golih travnikih. Mračne, visoke ciprese, ki so jih nasadili še graščaki in niso rasle nikjer po dolini razen na pokopališču in po Stranjah, so se globoko upogibale. Vendar nas ni bilo posebno strah. Skrbelo nas je le, kaj bo storil štiriletni Rudek, ko bo zagledal mrtvaške kosti. Pustili bi ga doma, toda potem ne bi nehal tuliti do noči. — »Jaz ne bav mltvaskih kosti,« nam je zatrdil Rudek. Zato smo ga vzeli s seboj, čeprav nam je delal težave, ko smo bredli čez Reko. Že spotoma smo si razdelili zaklad. Vsak otrok bo dobil enak del, le Rudek, ki je še majhen, bo dobil manj kot drugi. Potem bomo šli v Trst, si tam kupili svojo hišo in avtomobil. — V najlepših besedah smo opisovali stvari, ki jih bomo nakupili z zakladom.

Razvaline gradu so se mogočno dvigale pred nami. Čez nje in tja gor na stolp se je vila zlato rumena trta in marsikak temno moder grozd je visel na vejah. Toda danes se nismo prav nič brigali za grozdje, kajti kar ni vedel nihče, smo vedeli mi. Vedeli smo za kraj, kjer je nekoč stal hlev. Čemu naj bi namreč ležale tik pod bukovim gozdom velikanske grmade sivega kamenja, če ne bi bil nekoč tam hlev. Vrata vanj pa so gotovo peljala skozi steno, ki je bila v gradu najbližja. Začeli smo torej kopati kar poleg groblje. Beseda nam je skoraj zamrla in govorili smo le šepetaje. Motike so enakomerno kopale v črno zemljo, veter je bolj in bolj vršal med bukvami in nad nami se je vedno huje mračilo nebo.

»Le mrtvaških kosti se ne smemo ustrašiti!« smo se bodrili mi, ki so nam sveče bingljale iz nosnic, in si skušali pregnati strah, ki nam je polagoma lezel v srce. Zdaj pa zdaj smo se ozrli v nebo, če bo vihar. Pa se je res zasvetilo v oblakih in zarenčalo, čeprav je bila jesen. »Vihal bo!« je zaklical Rudek. »Jaz glem domu.« — »Tiho bodi, žaba!« smo rekli in hiteli kopat naprej. — »Jaz nisem žaba. Jaz glem domu!« je zatulil Rudek.

»Bum!« je zagrmelo v oblakih. Stresli smo se in nehali kopati. Veje dreves so cvilile v vetru. Nad Stranjami se je hipoma stemnilo, kakor da bi prezgodaj prišla noč. Strahotno so molele razvaline proti črnemu nebu. In na mah — o groza! — je stopil iz bukovega gozda proti nam velikanski črn vol in buljil v nas s krvavimi očmi.

»Vov, vov, vov!« je zatulil Rudek in se spustil v beg. Za njim smo bežali mi vsi, potem ko smo pometali motike iz rok.

Skozi oblake je z gromom šinil blisk in v hipu se je ulila ploha. Vsi mokri od las do podplatov smo pridrveli do Reke, ki pa je sedaj toliko narasla, da je ni bilo več mogoče prebresti. Udarili smo jo po bregu daleč tja proti mostu, ki pa je vodil čez Reko uro daleč od nas. Tekli smo, dokler ni Rudek naenkrat omagal. »Ne molem teci,« je žalostno zajokal. »Ne molem teci, v hlačah je dlek.« Z obupom smo mu prigovarjali, naj gre naprej, da nas ne bo dohitel črni vol. Vse ni nič pomagalo. Končno so nas našli pastirji, ki so hiteli ob bregu navzgor in nas vprašali, če smo kje videli črnega vola, ki je pobegnil od črede in se izgubil gor v gozdove.

Naenkrat nas je minil strah in hiteli smo pripovedovati, da smo videli vola ob razvalinah, tam, kjer je zakopan zaklad, ki smo ga hoteli izkopati. »Pa smo mislili, da je vaš vol tisti, ki je zakopan v jami,« smo rekli. — S pastirji smo se kljub nalivu vrnili k razvalinam. Eden izmed njih je zavil Rudeka v vrečo in si ga posadil na rame. Vola smo kmalu našli in ga zapodili čez Reko. Nas pa so prenesli pastirji na kranjsko stran.

Doma je bilo silno veliko posmeha in več dni si skoraj nismo upali na cesto, kajti kamorkoli smo se prikazali, so nas starejši zmerjali:

»To so junaki, zaklad so kopali, vola zagledali, domov so zbežali!«