Racko - potapljač

← Zgodba o zakladu

Racko - potapljač Bogomir Magajna

Izanami →

Hudo velika »senzacija« se je zgodila tisti dan v koloniji pionirjev tam ob našem sinjem morju. Komaj so dobro pokosili, je prihitela v jedilnico voditeljica kolonije zdravnica Mira in zaklicala: »Vsi gledat! Velika senzacija! Potapljač Marko pojde tam na koncu Sinjega rtiča na dno morja.« In že so hiteli, tekli, tekli, drveli drug za drugim, najprej zdravnica Mira, tik za njo Racko, tik za njim Lija, tik za njo Tinče Kosmatinov in za njim deset in dvajset, sto pionirjev in pionirk. Drveli so hitreje kot pri tekmi čez drn in strn, čeprav jim je bil želodec poln »škombrov«, paradižnikov in fig.

Na koncu Sinjega rtiča se je potapljač Marko pripravljal, da pojde na morsko dno. Ko so pridrveli pionirji z zdravnico Miro na čelu do njega, je že oblekel široko potapljaško obleko. Prijazno se je nasmehnil strmeči mladini in že mu je barba Mate poveznil čez glavo veliki buči podobno čelado, iz katere so se svetile pošastno velike steklene oči. Od tam, kjer bi morala biti usta, pa je peljala zelo dolga cev k aparatu za zrak. U, to je bilo strmenja, vzklikanja in občudovanja, ko se je Marko kot velik morski medved počasi pomikal po bregu navzdol in potem mirno tonil v morje. Kar kmalu ga ni bilo nikjer več videti, le široka cev se je kot dolga kača vlekla za njim v globoko morje, medtem ko je barba Mate z veliko skrbjo oskrboval aparat za zrak.

Racko je krčevito stiskal Lijo za desnico in oba sta brez besede s široko odprtimi očmi strmela na morsko gladino. Končno pa mu je Lija zašepetala: »Ali bi se ti, Racko, upal kaj takega? Kaj če ga zgrabi morski pes in ga hipoma požre? Kajne, da bi se ti ne upal na dno morja, čeprav imaš rad mene in svojo mamo?« »Hm,« je zagodrnjal Racko sam pri sebi in ni nič odgovoril.

Dolgo so strmeli v morje in marsikdo je že mislil, da je Marko utonil, ko se je iz morja na mah dvignila čelada s pošastnimi očmi in potem je potapljač Marko počasi korak za korakom prikoracal nazaj na breg. Pionirji so ga obkrožili z vriskom in s klici živio. Ko je odložil potapljaško obleko, je planila vsa truma v barako. Marko je nažgal pipo, potem pa je začel pionirjem na dolgo in široko pripovedovati o vsem, kar se vidi v morskih globinah. O, to je vedel zgodb, najbolj nenavadnih: o morskem možu Pozejdonu, o vilah nimfah, o morskih dečkih tritonih in o vrsti drugih prečudnih stvareh. Z napetimi ušesi nista Racko in Lija preslišala niti besedice. V Racku se je zbudilo nezmagljivo hrepenenje, da bi bil tudi sam potapljač in da bi odšel z Lijo v morske globine. Poželjivo se je oziral po potapljaških oblekah, ki so visele na stojalih v baraki.

Opolnoči je mesečina dvignila Racka iz postelje. Tiho tiho, da bi ne zbudil drugih, je po prstih dospel do postelje Tinčeta Kosmatina in ga potegnil za kodre. Tinče je šinil z ležišča in preden bi se utegnil še kdo zbuditi, sta že stala na srebrno zlati cesti pred kolonijo. Po srebrno zlati mesečini jima je prikorakala naproti Lija v sinji nočni haljici. Zaspana je bila še tako, da si je morala mencati oči in nekajkrat zazdehati. Racko pa jo je prijel za desnico, za levico Tinčeta in tekli so kot veter hitro do barake na Sinjem rtiču. Res prava sreča — baraka ni bila zaklenjena. Kar se da hitro so odnesli iz nje na morski breg aparat za zrak in dve potapljaški obleki. Na vso moč hitro je Racko oblekel v potapljaško obleko Lijo, Tinče pa njega. Potem je Tinče pritrdil cevi na aparat za zrak: »Vso srečo vama želim v morskih globinah — jaz bom skrbel, da vama ne bo zmanjkalo zraka,« je zašepetal dobrodušni Tinče. — O, pionirji, ki citate te vrstice, ne morete si misliti, kako imenitno je bilo videti, ko je mesečina sipala srebro in zlato na morske valove, medtem ko sta Racko in Lija stopala po zelenih in rjavih kamnih po bregu navzdol, vsak z velikansko čelado na glavi in velikimi steklenimi očmi na njej. Res jima je od strahu kar nekoliko preveč bunkalo srce, toda želja po .novih sijajnih dogodivščinah je zmagovala strah.

Ko sta se pogreznila pod morsko gladino, je predla mesečina srebrne in zlate mreže po pisanem kamenju in skalah vse naokrog, da je obema slepilo oči. Naproti jima je priplaval morski klobuk, poln živih barv, in se počasi poveznil na Rackovo čelado. »Tako lepega klobuka Racko še ni imel. Čeprav nima nič lukenj, je videti, kako sije mesečina skoz in skoz,« je pomislila Lija in gledala Racka z občudovanjem. Pa je priplavala naproti za naročje velika morska zvezda, vsa posuta z morskimi biseri, in se prilepila na Lijino čelado. Ves zamaknjen je strmel Racko na Lijo. Se nikoli se mu ni zdela tako lepa kot ta hip. — »O, če bi naju mogli sedaj videti moja mama in Lijina mama, obe bi počili od začudenja,« je pomislil Racko.

Nato sta dospela v pragozd samih rajsko lepih koral, med milijone in milijone živih cvetov na njih. V vseh pravljičnih barvah so se lesketale korale; barve so valovale, se lomile in spreminjale, da je bilo vsak hip drugače videti, lepše kot v kateremkoli kaleidoskopu. Med koralami so se dvignile pahljače alg, bolj nežne kot najnežnejše čipke, bolj nežne kot sapica ali dih. Med njimi so plavale zlate ribe orade in plave ribe in sardele in sardine in hudo smešni in hudo nagajivi, kot palčki majhni morski konjički. Velikanski raki jastogi so lezli drug za drugim po pisanih tleh. Uprizorili so tekmo, kdo med njimi bo najpočasneje lezel naprej. Na njihovem hrbtu pa so jezdili morski polipi najrazličnejših oblik in postav.

Ko sta Racko in Lija strme občudovala ta skoraj pravljični morski svet, se je zgodilo nekaj strašnega. Prej kot bi rekel ena, dve, tri, se je prikazala pred njima pošast, pet sežnjev dolga in za tri naročja široka morska sipa. Njene oči so se lesketale na vsaki strani glave kot dve žareči buči. Okoli in okoli žrela so se zvijale lovke kot velikanske kače. Racko in Lija sta otrpnila v grozi in kolena so jima začela klecati. Ko sta se v strahu in grozi objela, so se začele strašne lovke počasi ovijati krog njunih teles in bliže in bliže je prihajalo lačno sipino žrelo. Grenke solze so se udrle Racku in Liji pod čeladama. Prepričana sta bila, da je sedaj vsega konec.

Tedaj so kot blisk hitro pridrveli naproti jezdeci, prelepi morski dečki tritoni. Jezdili so na delfinih. Držali so z levico školjke na ustih in trobili in piskali, da je šlo Racku in Liji skozi čelado in ušesa. V desnici pa so držali tritoni bridki meč, na obeh straneh nazobčan kot žaga. Ne da bi se kaj dosti posvetovali, so hitro začeli žagati sipine lovke z Racka in Lije. Sipa je v bolečini zapiskala, da je šlo skozi kosti in mozeg. Iz sebe je izpustila velikanski črn oblak dima in jo kar se da hitro popihala v pragozd koral. Ko se je črni oblak razkadil, so morski dečki, polni veselja, objeli Racka in Lijo in ju poljubili na čelado. Nato so ju posadili k sebi na delfine, zaigrali na školjke koračnico in oddirjali. Kam?

Onkraj koralnega pragozda je čepela na dnu morske gladine potopljena prekooceanska ladja velikanka, Vulkanija po imenu. Nekaj dni potem, ko se je potopila, je dospel nanjo na ogled morski mož Pozejdon, z vsem svojim spremstvom. V tem spremstvu je bila seveda tudi njegova žena, lepa nimfa Tana Ninaninena, lepa kot morje ob večerni zarji in njuna hčerka More Mara, lepa kot morje ob jutranji zarji, sploh najlepša med vsemi nimfami. Med pregledom ladje so našli: tri polne shrambe vin z vseh bregov Sredozemskega morja, tri shrambe oranžade in limonade, tri polne shrambe konserviranega sadja; dateljnov, banan, ananasov, oranž, grozdja in zabojev čokolade in še vse polno drugih okusnih poslastic. Zato ni čudno, da so morska bitja sklenila prebiti del svojega večnega življenja na Vulkaniji. Že nekaj let so se na ladji samo gostili, vriskali, prepevali in plesali.

Morski dečki so pridrveli z Rackom in Lijo na hrbtih delfinov naravnost v glavno dvorano ladje. Nastalo je toliko veselje, da ga ni mogoče popisati. Nimfe so hitro snele čelado z Racka in Lije, da bi mogla piti in jesti. Pozejdon je sedel za široko mizo. V levici je ponosno držal trirogelno sulico, ki je pomenila, da je on poglavar morskih globin. Te sulice so se bali celo morski psi, ki sicer ne poznajo strahu. V desnici pa je držal Pozejdon buteljko viške črnine. Nekaj praznih buteljk pa je že stalo na mizi. Ko je Pozejdon zagledal Racka in Lijo, se je v veselju tako smejal, da se je tresla vsa ladja. Lija je morala sesti k Tani Ninanineni in ji pripovedovati; po koliko je sedaj v Ljubljani blago za ženske obleke, Racko pa je moral sesti k prelepi More Mari in ji pripovedovati o vseh najrazličnejših rožah, ki rasejo po pokrajinah nad morjem. Trume nimf so Racku in Liji natakale iz srebrnih vrčev oranžade in limonade ter ju gostile z najrazličnejšim sadjem, z najrazličnejšimi slaščicami. Pila sta in pila in jedla in jedla kot še nikoli doslej. Racko je zamaknjen občudoval lepoto More Mare in vzkliknil Liji: »Ne bi si mislil doslej, da more biti tak človek tako zelo lep, kot je lepa More Mara.« — Lija pa mu je odgovorila: »Ni čudno, da je More Mara tako lepa, saj je ustvarjena iz belih morskih pen. Pa tudi druge nimfe so lepe, saj so ustvarjene iz morskih meglic. Meni pa ne ugajajo samo lepi dečki tritoni, ki tako lepo igrajo na školjke, ampak predvsem silni Pozejdon, ki vlada nad vsemi morji in oceani.«

Res, tritoni so se zbrali na odru in zaigrali najprej pesmico Barčica po morju plava... pa še pesem Nič ni mesto London proti mestu Splitu... Potem so zaigrali morski dečki melodijo Ples morskih nimf. Nimfa More Mara je zaplavala v sredo dvorane pod lestenec, v katerem je žarelo tisoč luči. Pod njim je zaplesala lahno lahno, kot bi ne imela telesa. Krog nje so v krogih zaplesale trume nimf v tančicah, sinjih kot morska ravan. Njihovi lasje so valovali kot srebrne ali zlate alge. O, oči pa so imele tako globoke kot globine širnih oceanov. Nič ne pretiravam, če rečem, da so pri More Mari segale lepe košate trepalnice do sredine belih lic, ko jih je povesila nad opojnimi očmi. Nimfe so plesale tako tako nežno, da je Racko vzkliknil: »O, to je pa še lepše kot balet v ljubljanski operi!« Lija pa je samo zavzeto strmela v prelepe sinje meglice, ki so po valovih godbe krožile po dvorani.

»Le veselita se, kajti kmalu bo jutro in treba bo iti spat,« je svetovala Tana Ninaninena Racku in Liji. »Kaj, kmalu bo jutro?« sta se začudila oba. »Nazaj morava, častita Tana Ninaninena, spoštovani glavar Pozejdon. Morava nazaj, preden pride v barako potapljač Marko, kajti strašno hud bo, če naju dobi v potapljaških oblekah.«

»Ali res hočeta nazaj? Ali res nočeta za vekomaj ostati med nami?« je zaklicala vsa truma morskih bitij.

»Zelo bi jokala moja mama in Rackova mama, če bi midva za vedno ostala tukaj,« je zašepetala Lija.

Na te besede je med morskimi bitji nastal strašanski jok. Po¬tolažili so se šele, ko sta Racko in Lija obljubila, da prideta prihodnje leto, če bo le mogoče, zopet na obisk. Preden so jima natlačili žepe s srebrnimi in zlatimi školjkami in preden so jima poveznili čelado nazaj na glavo, se je lepa nimfa More Mara sklonila do Rackovega ušesa in zašepetala: »Ko prideš na breg, mi prav lepo pozdravi potapljača Marka!« Pri teh besedah ji je na vsakem očesu zalesketala kot biser velika solza.

In že so se pridrevili tritoni na hrbtih delfinov ter vzeli Racka in Lijo zopet medse. — »Živela Racko in Lija,« je zagrmel Pozejdon. Iste besede je zaklicala njegova žena Tana Ninaninena, je vzkliknila njuna hči More Mara in vsa truma nimf. Pozejdon je udaril trikrat s trirogelno sulico ob mizo in tritoni so se zapodili na delfinih iz ladje, se zrinili skozi koralni pragozd in bili hipoma tik pod bregom, kjer so se ti lepi, bajni dečki prisrčno poljubili z Račkom in Lijo za slovo.

Ko sta Racko in Lija pomolila glavo iz morja, sta ob vzhajajočem soncu zagledala nad seboj na bregu čuden prizor: ob aparatu za zrak je stal Barba Mate in na vso moč navijal ušesa Tinčetu Kosmatinu. Tinče se je drl, kot bi ga devali iz kože. Barba Mate pa je preklinjal: »Kurikuriharahobkitigabunkuzabinčibav.« — Potapljač Marko pa je srdito koračil po bregu in preklinjal: »Hajbidibajdibibajakokajakakombidibonbidibajbiribič! — Nič ni pomagalo — trepetajoča od strahu sta se Racko in Lija približala. Srditi Marko jima je potegnil čelado 2 glave. Ko je hotel nato Racka in Lijo zagrabiti za ušesa, je Racko vzkliknil: »Lepa nimfa More Mara te prisrčno pozdravlja, dragi potapljač Marko!« In glej čudo prečudo — hipoma je Marko nehal preklinjati, pogladil se je z desnico po brkih in ves obraz se mu je razlezel v nasmeh. To je videl Barba Mate, zelo se je začudil in spustil Tinčeta iz svojih trdih rok.

Ko je sonce posvetilo na Rackovo posteljo, se je Racko prebudil in ves začuden strmel na Tinčeta Kosmatina, ki je še na vso moč smrčal na postelji poleg njega. »Čudna stvar, tako živo sem sanjal, kot bi vse skupaj bilo resnično. To moram na vsak način povedati stricu Jaki, da bo opisal v Pionirju,« je zamrmral.