Revež je sina zapisal k vragu
| ← Vojak je postal kralj | Revež je sina zapisal k vragu Matija Valjavec |
Vrag in siromak → |
| |||||||||||||
Nekoč je živel zelo reven lovec. Nekemu bogatinu je bil dolžan veliko denarja, in ta ga je neprestano terjal zanj. Lovec pa ni imel toliko, da bi mu dal. Tako je šel žalosten po poti in se srečal z nekim gospodom, ki je bil ves črn. Bil je vrag.
Vrag ga vpraša: »Poslušaj, kaj ti je, da si tako žalosten?«
Siromak mu reče: »Ali mi boš vsaj ti pomagal?«
»Povej, morda ti bom pomagal.«
Nato je lovec povedal, da je nekemu bogatinu dolžan veliko denarja ter da ga venomer terja.
»Slišiš, pomagam ti, če mi daš tisto, kar ne veš, da imaš.«
Potem reče siromak: »Kaj naj ti dam?«
»No, kar daj mi. Pomagal ti bom.«
»No, naj ti bo.«
Prav tisto noč pa je njegova žena rodila otročička.
Otrok je rasel, oče pa je vsakokrat, ko mu je rezal kruh, jokal. Ko je bil deček star osem let, je vprašal očeta:
»Oče, zakaj vsakokrat, ko mi režete kruh, j očete?«
Oče pa mu ni hotel povedati. Nekega dne sta šla v gozd sekat hrast. Ko je sin hrast zasekal, je v špranjo spustil krajcar in rekel:
»Oče, ven ga vzemite!«
Oče je segel z roko noter, a je, stisnjene, ni mogel vzeti ven.
Potem sin vpraša:
»Očka, poveje mi, zakaj vedno jočete, ko mi režete kruh.«
Nato mu je oče povedal, da je bil bogatinu dolžan veliko denarja, a mu ni mogel s čim plačati, pa je bil zelo žalosten in je šel po poti. »In srečal sem se z nekim črnim gospodom. Bil je vrag. Vprašal me je, zakaj sem žalosten. Povedal sem mu. Rekel mi je, naj mu dam tisto, kar ne vem, da imam. Nisem vedel in sem mu tako obljubil tebe, ker te je prav tisto noč mati rodila.«
Potem je sin rekel:
»Oh, očka ne jočite več. Izmolil se bom.« Potem mu je roko vzel iz špranje, in odšla sta domov.
Ko je bil star že dvanajst let, je šel k župniku ter ga je prosil za mašno knjigo, kadilo in kadilnico. To mu je dal. Ko je prišel domov, je prižgal štiri sveče. Na vsak mizni vogal je postavil svečo, sam je sredi mize kadil s kadilom in molil, staršema pa je rekel, naj tudi onadva molita.
Zvečer pridejo trkat vragi, starša pa rečeta:
»Midva sva ga obljubila, vendar nimate ničesar več z njim.«
Sin pa je rekel:
»Ničesar nimate z mano, niti jaz ničesar z vami!«
Potem so ti trije odšli, opolnoči pa so prišli trkat drugi. Tudi te je enako odpravil. Proti jutru pridejo trkat tretji. Nato se je malo premaknil, pa se je v hišo zagnal tak veter, da je podrl steno, njega pa odnesel v zakleto mesto in to blizu zakletega gradu.
Bilo je ravno zvečer. V to mesto je šel prosit prenočišča. V gradu so bili zakleti graščaki. Podnevi so bili pravi ljudje, ponoči pa vragi.
Potem so rekli: »Prijatelj, tu ne boš mogel obstati.«
Lovčev sin pa reče: »Nič zato, morebiti pa bom.«
Zvečer se je slekel, šel spat ter molil. Potem so nadenj prišli vsi strahovi, iskre so letele, pa je to pretrpel. Zjutraj so vstali, in vsi so postali ljudje. Zahvalili so se mu, da jih je odrešil ter so ga poročili z grofovo hčerjo, ki je bila prej zakleta.
Čez dolgo časa je hotel iti lovčev sin obiskat svoje starše, pa mu je žena rekla:
»Na, tu imaš pol prstana. Ne mudi se dolgo in nikomur ne povej, kakšno ženo imaš.«
Potem se je peljal s štirimi konji in s služabniki ter se je pripeljal v svojo domovino. Sram ga je bilo iti takoj k staršem, zato je šel najprej h grofu, in je bil nekaj časa tam.
Nato je šel k staršem. Dal jima je veliko denarja ter ju lepo razveselil, pri grofu pa je kosil in večerjal. Bil je zelo lep in je bil všeč grofični, ki je rekla, da bi ga vzela za moža, če bi le hotel. Potem so ga nagovarjali in spraševali, kje ima starše. In so ga toliko izprašali, da je moral povedati, da je sin revnega lovca v tem kraju blizu gozdička. Še so ga silili tako zelo, dokler nazadnje ni rekel:
»Kako naj bi se ženil, ko imam doma, odkoder sem prišel, lepo mlado ženo.« Kakor hitro pa je to izgovoril, odpre žena vrata, mu vrže železne škornje ter reče: »Ko boš strgal te škornje, potem pa pridi domov k meni.« Takoj je obul železne škornje in žalosten šel po svetu, po pečinah, po gorah in kjerkoli je mislil, da bo prej raztrgal škornje. Potem se je sestal z vetrom Severom, pa mu je rekel:
»Dragi prijatelj, ali bi smel potovati s teboj?«
Sever mu reče: »Ne, moj dragi prijatelj. Z menoj ne moreš potovati. Jaz piham po trnju, po pečinah, vodah in gorah.«
»No, nič zato, kar s teboj bom potoval.«
Potem sta potovala. Sever je tako pihal, da je bil mladenič ves krvav. Potem sta prišla v neki gozd, in Sever mu reče:
»Pojdi v tisti grad in tam prespi. Jaz pa bom prespal tu. Zjutraj ne morem potovati s tabo, ker grem v drug kraj. Ko pa boš šel od tod, se oglasi pri vetru Jugu ter mu reci: 'Gospod Sever vas puste pozdraviti/ Zjutraj ne bodo šli pihat tod, ampak bodo šli v drug kraj.«
Potem gre prosit prenočišča, in so mu ga dali. Ti pa so bili razbojniki in zvečer so se pogovarjali, kaj bodo jedli. Lovčev sin, revež, pa se je grel pri peči in pravi: »Oh, kaj bom pa jaz jedel? Tako sem lačen.« Potem rečejo:
»Imamo neko mizo. Če hočemo jesti, je jed takoj na mizi.« In kakršnokoli hrano so si zaželeli, takoj je bila na mizi. Rekli so: »Pridi tudi ti, revež, k nam jest in pit, saj vemo, da si lačen in žejen.«
Nato so se s tem popotnikom najedli in napili ter se pogovarjali. Popotnik pa je bil žalosten in je šel takoj počivat. Ti pa so mu rekli: »Ne hodi še spat, se bomo malo pogovarjali.« Siromak pa reče: »Grem spat, utrujen sem.« Sezuje si svoje železne škornje in reče: »Jojmene, kako težki so moji škornji.« Potem začnejo pripovedovati. Eden pravi:
»Jaz imam take škornje, da če stopim en korak, prekoračim pol sveta.« Drugi pa reče, da ima tak plašč, da če se ogrne z njim, postane neviden.
Potem si lovčev sin takoj začne obuvati čudežne škornje, zavije se v plašč in ni ga bilo videti. Takoj je odšel k Jugu, in reče:
»Gospod Sever so vas pustili pozdraviti. Oni zjutraj ne bodo mogli biti tukaj, ampak pojdejo v drug kraj. Ali bom smel tudi jaz potovati z vami?«
Jug reče: »Megle za dež moram zganjati. Ne boš mogel obstati z menoj in potovati.«
Popotnik pa pravi:
»Kako pa sem mogel potovati z gospodom Severom? Tako bom tudi z vami.«
»No, dobro, odpočij si, zjutraj greva zarana.«
Ko sta vstala, je samo enkrat zakoračil in je bil z Jugom v tistem kraju, koder je bila njegova žena. Zahvalil se je Jugu, da je potoval z njim. Takoj je šel v tisti grad, kjer je bila njegova žena. In je videl, da se že drugič moži. Bil je zelo žalosten in videl je, kako so se gostili. Njega pa ni nihče videl v tistem plašču, in videl je, da je mladenka, njegova žena, pila vino. V kozarec, iz katerega je pila, ji je spustil tisto polovico prstana, ki mu ga je bila dala za na pot, ko je šel obiskat starše. Ko je spila, je zagledala prstan prvega moža in hipoma se je užalostila.
Ta, prvi mož, pa je, takoj, ko je spustil prstan, odšel v drugo sobo in je slekel plašč. Ona pride žalostna v tisto sobo, koder je sedel ter ga zagleda ter se prestraši. Potem se žalostna vrne v tisto sobo, koder je bila gostija in reče, naj vsakdo pove po eno pripoved. Vsi so jo povedali, in nato jo je povedala tudi sama.
Rekla je:
»Moji dragi svatje, kaj bi rekli: kateri ključ je boljši: ali tisti, ki je napravljen brez ključavnice ali tisti, ki je s ključavnico?«
Vsi so rekli: »Boljši je tisti, ki je napravljen s ključavnico.«
Nato je šla v drugo sobo in je iz omare vzela oblačila prvega moža, ki je pravkar prišel, ga oblekla v njegova oblačila, ga privedla noter in rekla:
»To je moj prvi ključ, napravljen s ključavnico, in s tem bom živela.«
Potem so se vsi čudili. Duhovniki so še bili tam in so odmolili nazaj tega mladeniča.
In te zgodbe je konec in kraj,
nam pa, bog, daj ta sveti raj.