Vrag in siromak

Vrag in siromak
Matija Valjavec

Jezus je dal dečku sposobnost postati ptič →

Spisano:	Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano:	2002
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Nekoč je živel siromak, ki je imel veliko otrok, jedi pa nazadnje čisto nič. Tako je šel nekoč v gozd sekat drva; v vsej hiši pa ni bilo druge jedi, kot košček kruha.

Ni vedel, ali naj bi kruh pustil doma otrokom ali pa bi ga odnesel s seboj v gozd. Odločil se je, pa ga je vzel s seboj.

Ko je prišel v gozd, kruha ni mogel imeti pri sebi, ampak ga je položil na neko drevo. Prišel je vrag, ki ga je hotel skušati. Vzel mu je še tisti mali košček kruha ter ga hitro odnesel s seboj v pekel. Tam vrag reče onim drugim:

»Kruh sem mu vzel. Čimbolj bo klel, prej ga dobim v kremplje.«

Potem so mu drugi vragi rekli:

»Ta kruh mu moraš odnesti nazaj in mu to odslužiti, drugače te ne bomo več pustili v pekel.«

Nato je odšel nazaj k siromaku ter je kruh dal tja, koder ga je bil vzel. Sam pa se je spremenil v služabnika, stopil je pred reveža in mu rekel:

»Poslušajte! Ali me boste vzeli v službo?«

»Ne, ne morem te vzeti v službo, ker nimam česa jesti.«

Potem mu je služabnik odgovoril:

»Za jed, pijačo ter drva bom že poskrbel, samo v službo me vzemite.«

Na to mu siromak odgovori:

»No, če že na vso moč hočeš služiti pri meni, pa služi!«

Drugi dan je vrag nasekal in domov znosil toliko drv, da je imel siromak vso zimo dovolj za kurjavo. Ko je nasekal že dovolj drv, reče revežu:

»Slišite, drv sem vam nacepil že dovolj! Vem, da doma nimate drugega dela zame. Poiščite kje kaj takega, da bom za težaka, da kaj zaslužim.«

Siromak je šel iskat okrog, pa je pri nekem grofu našel delo: omlatiti skedenj žita. Ko je prišel domov, je povedal, kje bo služabnik zjutraj mlatil.

Drugi dan je vrag odšel h graščaku. Začel je mlatiti in je do večera zmlatil čisto vse do konca, napravil škope in zvejal. Grof je bil zelo vesel in mu je rekel:

»No, ko si bil tako priden, si kar odnesi, toliko, kolikor boš mogel naenkrat nesti.«

Nato je vrag šel domov in siromaku rekel, naj pobere vse ponjave po vasi, ker jih bo za nekaj potreboval. Ko mu je drugi dan prinesel te ponjave, je vrag odšel z njimi k tistemu grofu, pa je naložil vanje vse žito ter ga je odnesel.

Grofovi ljudje so ga opazili šele, ko je bil že zunaj pri vratih. Tedaj hitro nekdo reče:

»Vem, kako mu bomo žito vzeli. Tisti desetvedrski sod vina bomo zavalili za njim. Ko bo prišel do njega, ga bo sod zdrobil, mi pa mu vzamemo žito.«

Potem so kar vzeli tisti sod četrtinjak in so ga zavalili za njim. Ko se je sod privalil do vraga, ga je ta ujel in oprtal še njega.

Potem hitro reče drugi:

»Ti ne znaš. Raje bomo spustili za njim našega merjasca, ki je že drugo leto v svinjaku, pa ga bo takoj raztrgal.«

Ko je to izrekel, so takoj spustili merjasca za njim. Ko je merjasec prišel že blizu njega, si ga je vrag vrgel na pleča, pa je nesel še njega.

Nato reče tretji:

»Mačka pečena! Vidva nič ne znata. Izpustite našega starega bika, on ga bo takoj prebodel!«

In spustili so tudi tega bika. Kakor hitro pa je bik prišel k vragu, ga je ta prijel za roge, pa si ga je vrgel na pleča ter je nesel tudi njega.

Ko je vse to prinesel: žito, vino, merjasca in bika, na siromakovo dvorišče, je vrgel na tla in rekel:

»Tu imaš jesti in piti. Živeža boš imel dovolj za vso zimo. Tisti kruh sem ti bil namreč jaz vzel, pa sem moral to na ukaz drugih vragov odslužiti. To sem storil, zdaj pa grem.«