Rosa (Tomaž Šalamun)
← Voltaire na obisku: revež | Rosa Letni čas Tomaž Šalamun |
Obala, potok → |
|
Jaz, ki hoče pregnesti, otrpniti,
otrdeti, zaviti v zastavo, zažgati
zastavo. Potem v vagonu odpreti
okno. Kaj se ulekne od piša
vetra? Kje so iskre? Kje je
navada z razžarjeno iglo
v les zarezovati: Oče naš, daj nam
danes naš vsakdanji kruh.
Mah se je spremenil. Zdaj
ima grivo. Vajeti so od leska
popokane. Čas je zajel prijatelja v
srce. Potopiti svoje srce. Spet
čakati, čakati. Steči na rob
gozda. Utripati okna v vlaku.