Rozala
| Rozala. Domen |
| |||||||||||||
Po klančasti cesti je prišla karavana voz; vojaki so zapeljali na nepokošeno ravan pod vinogradom, razpregli konje in jih privezali k hrastom in akacijam. Od potoka so nanesli dračje in zakurili pod širokima kotloma. Poveljujoči glasovi in petje se je razleglo po taboru; včasih je prodrl tudi razget konja ob nasutem ovsu in hropeče mukanje zaklanega goveda. Ker ni bilo nikake sape, je dim obležal nad ravanjo. Vstajajoča megla od močvirnate Vipave se je spojila ž njim in ovija zdaj taborišče in vasico pod njo s hladnim plaščem.
Višje nad potjo na gričastem pobočju stoji vas. Raztresene so hiše ob kamenitih ogradah in za latniki z vinsko trto, ob cerkvi pa so strnjene, kakor da jo žele braniti pred sovražnikom. Na rdečem zvoniku odseva še večerna zarja. Daleč v nji pokajo šrapneli, pod njo pa kopljejo granate našo zemljo. Zamolkel grom se odbija ob cerkveni steni, ob župnišču in šoli: Lah je pred tednom začel vojsko ob Soči. —
Ni še polegel strah. Še iščejo nekateri skrite oboke po kleteh, tlačijo obleko in živež v zaboje in jih nosijo v mraku k sosedom. Županova s cementom obokana klet je polna, v župnikovi ni več prostora; kelih in monštranca sta vzidana za oltarjem, listine posojilnice povezane v šop na dnu potnega kovčega. Ali bo zares treba bežati in kdaj?
Mesec maj jemlje slovo sè zadnjimi šmarnicami. Ne vabijo zvonovi, ker so jim pobrani jeziki; ne prihajajo ljudje, ker ne vedo za čas in je še strah v srcih. Pred letom so peli fantje na koru, še deklet ni danes; takrat so številni očetje zasedali klopi na desni pri sv. Jožefu, še mater ni danes na levi pri Materi Božji. Tudi cerkvenika so vpoklicali in ga vadijo z orožjem.
Vojska je.
Duhovnik prižge sam sveči in odpre tabernakelj. Vsaj z otroci okoli oltarja se hoče posloviti od Majnikove kraljice. Žalostno gleda Prečisto z okrašenega oltarja v nebo proti večerni zarji. Trenutkoma žvenkečejo šipe od topovega strela in klaverno vstaja dim iz kadilnice v rokah cerkvenikovega otroka. V srce sega pesem duhovnika in otrok: Marija k tebi vboge reve. —
Tako jim je hotel govoriti ob zadnjem dnevu: Ne bomo čutili samo gorja, kakoršno gre z begunci po veliki cesti v dolini, ne samo gorja, kakoršno je v fronti in za njo: s koščekom kruha pod podrto hišo in na poteptani njivi; prihaja drugo gorje, drug boj, večja nevarnost. Vas, ljube žene in draga dekleta kličem: Bojujte se junaško!
Kmalu začne boj, ker je skušnjava že blizu.
Pogledala bo mati, če ni ključavnica zarjavela; hči ne bo šla v mraku k sosedu in očenaš za srčnost bo pridjan večerni molitvi. Sam pa se jih bo spominjal pri nekrvavi daritvi.
Otroci so se vsuli s krikom na trg. Pred gostilno je zavozil močan trenski voz. Voznik je zakričal na konje; jezik pa je bil tuj in nerazumljiv. Krik je potihnil in otroci so se zbrali v gruči pred njim.
Ko so trije v vojaški obleki poskakali raz voz, je duhovnik stopil na cerkveni prag. Pogledal je proti gostilni in povesil pogled. Obrnil je ključ v vratih in počasi izginil za voglom. —
Tudi po ranjkem možu ni opustila Mokrinka gostilne. V nji so se gnetli ob nedeljah možje in fantje; trkali so in pili, kričali in peli, nazadnje pa tudi se spoprijeli. Ranjence je za silo obvezal stari cerkvenik v kaplaniji, junak pa je šel z orožnikom v trg. Dosti je bilo teh nedelj.
Krvavelo je duhovnikovo srce. Ko je popravljal župnišče, je prizidal še prostorno sobo. Pametni možje, ki so vedeli za namen, so pobijali godrnjače: da je bilo tudi zadnjih mnogo, je skrbela Mokrinka z jezikom in vinom. Ko so se zbrali fantje v nedeljo pri duhovniku okoli harmonija in niso prišli v gostilno, se je Mokrinka zelo raztogotila. Od tistega dne je bila vedna napetost med župniščem in gostilno.
Rozala je bila edina hči Mokrinke. Obiskovala je nekaj tečajev obrtne šole in se zato nagnila h gosposki modi. Njeno srce pa je bilo še nepokvarjeno. Tovarišicam v Marijini družbi jo je duhovnik stavil za vzgled. Tem težje je bilo duhovniku pri srcu: Materin srd bo zdaj gotovo vplival na Rozalo.
Res se je zgodilo.
Začetek je bil v malomarnosti in konec v nepokorščini. Opomini Rozale niso zadržali in tudi lastna vest ne. Zadnjič ji je stopil duhovnik z lepo besedo na pot. Osoren je bil odgovor: Prosta sem: pa me izbrišite, če mislite.
Solznih oči je duhovnik zapisal: izključena.
Mokrinka pa ni živela dolgo. Tudi si nista podala z duhovnikom roke v spravo, čeravno je ta iskal izgubljeno ovco in jagnje. Nesrečno je padla po kamenitih stopnjicah in izdihnila.
Po pogrebu je duhovnik še enkrat stegnil roko v rešitev. Želel je postati Rozalin varuh. A prehitel ga je lakomen sorodnik, ki ni prevzel varstva nad Rozalo, pač pa nad lepim premoženjem.
Ko je prišla še sosedova Reza za deklo v hišo, so dobre matere svarile svoje sinove; možje pa niso več seli na kamen pred gostilno in čakali večernic: težko jim je bilo, ker so razumeli besede duhovlnikove.
Pa je prišel julij in poletje. Na cerkveni zid pod murvo je prilepil odhodnik plakat s pozivom. Brali so ga fantje in se s prisiljenim vriskom poslovili od doma, brali so ga možje in ihteč odhajali od žene in otrok. Galicija jih je vzela in Karpati so jim skopali grob v snegu in mrazu. Pisma so prihajala od vjetih in ranjenih, tudi telegram o smrti je prišel. Skoraj leto dni so pisali o vojski, mi pa je nismo poznali. Zdaj pa je tu in skoraj jo bomo.
Vojaki sedejo v kot za mizo.
Skozi okno se smejejo poldozorele črešnje na mladem deblu, spodaj pa raste oleander in rožmarin. Duh zelenja sili v mračno sobo in vleče človeka v pomlad. Druga leta se je razveselilo človeško srce: brez težave se je vpognil hrbet do zemlje in so roke orale po nji, letos pa ni tistih močnih rok. Pomlad je iztrgala iz njih kramp in motiko in potisnila vanje puške v neznani deželi.
Oni tik okna je vrgel kapo na stol in segnil s prsti skozi črne lase, obraz je bil rjav; male oči so osorno gledale izpod nizkega čela. Tovariša sta odpela sablji in ji položila na stol ob zidu. Večji s srebrno zvezdo je primaknil stolico h koncu mize, mlajši pa si je izbral mesto prvemu naproti. Molče so zrli skozi okno.
Kar vstane rjavi in vdari s pestjo po mizi.
»Boga mi, kod pa hodijo ti ljudje? — Glas je bil hripav.
»Naučiti jih bo treba!«
»Rekvirirati pač.«
»Čekaj, brate!«
Poročnik je prižgal smodko in puhnil dim čez mizo. Tovariš praporščak na desni je stegnil levo roko, da se je prikrajšal rokav, in je pogledal na uro, privezano okoli zapesti. Bila sta Ogra in sta se v Srbiji priučila nekaj srbskohrvaških besed. Rjavi narednik je začel s pestjo tolči takt in peti: Konja je jašila, pjevala je - e. Vilice so odskakovale na nepogrnjeni mizi in mu sekundirale.
Par otrok je splezalo od zunaj na okno, eden pa je tolkel po petrolejskem zaboju in vpil pesem: Kaj bi žalostna ne bila. Poročniku ni bilo to spremljanje po godu.
»Marš, cigani!« Utihnil je tambur in mahoma so se otroci razkropili.
Skozi vrata je prišla Rozala.
»Dobri večer, gospojica!«
»Litar vina, bogami!«
»Rakije, brate!«
»Živio cura!« Poročnik je puhnil oblak dima, hripavi narednik je vstal in stegnil roki skozi dim do Rozale. Pograbil je njeno roko in vpil: »Sve su čaše prazne, treba da se napune, na-pu-ne-.«
»Pustite, gospod!«
»Čekaj curica!« Vstal je praporščak, pa se je Rozala izvila in hitela v klet.
Bila je v gornji sobi, ko so prišli. Srce se je zasmejalo, ko jih je videla izstopiti. Skoraj leto dni ni bilo gosposkega človeka mimo hiše ne v nji. Vse je cesar pobral. Zdalj pa —. Pa voznik je ustavil s tujim jezikom. Naj tisto: nemški zna tako vsak častnik; pa tudi Rozala še ni pozabila vsega iz šole. Samo spodobno se je treba obleči pred tako gospodo. Pa je v hitrici navrgla nase zadnjo bluzo in predpasnik. Stopila je k zrcalu, pa so spodaj že vpili.
Ko je stopila z vinom, je narednik zabogmal in zavriskal. Razleglo se je do kaplanije pod orehom v spodnjo vas. Pa so trčili in napili tudi gospojici Rozali.
»Ovdje ti mjesta!« — Sedi!« — Živio!« — Boga mi! Nek dušman zna kako mre - mo mi —.«
Hripavemu glasu je sledil vrisk in krohot. Zazvonil je zvonček na župnikovih vratih. Ozrla se je Rozala tja in stopila k oknu, da ga zagrne. Pa je poročnik vstal in ji zastavil pot. Pograbil jo je za roki in zasukal ž njo na peti: Juj-juh!
Še so pili in že je narednik pel. Rozala je prižgala luč.
V tiste drobne oči z naočniki in z obritim obrazom poročnika se je zagledala. Govoril je malo, pa se je tako sladko smejal in kazal dva zlata zoba. Tako moderno je držal smodko med tremi prsti in jo s kazalcem otresal. Je gotovo velik gospod, bogat in neaktiven. Tudi prstana nima na roki. Pa si je Rozala naslikala; neznano kje grad in polje in gozd, poročnika v civilu, sebe pa kot gospo. Tako mamljivo je bilo to pri odprtem oknu in pomladnji noči.
Ura se je umaknila uri: šala Ogrov in pesem Hrvata sta jo hitreje pomikala naprej. Rozala je srebala iz nalitega kozarca in trkala na zdravje in srečo po vojski. Kapljica iz kozarca je ogrela srce in ga nagnila k želji po drobnih očeh.
Skozi okno je posvetil mesec. V vrtu pod kaplanijo so zamolklo grmeli topovi. — Vina omoteni Hrvat je vstal in prevrgel stol. S povešeno glavo je otipal žepe in polglasno zase vpil: juh, juh, juh. Pa je izvlekel orgljice in jih nastavil k ustom.
»Bravo, Hrvate!«
Poročnik je vstal in se naslonil na okno, praporščak pa je trkal s polno glavo ob rob mize. Ko je hripavi narednik zavlekel orgljice čez zobe in tolkel s podkovanim čevljem takt po kamenitih ploščah, je blaženost ovila Rozalino srce pri otročji muziki in s pričakovanjem je mežikala na poročnika.
Tako je hudoba sejala gorje tiste dni; ne le po noči, kakor sejavec v svetem pismu, kar čez dan tudi in ob svetli uri. Največje je bilo njeno veselje, če je pognala ljulika med lepo pšenico, ki jo je duhovnik nasejal. Kakor gorčično seme se je razrastla in na njenih vejah so gnezdila naša trpljenja vseh vrst.