Rudarska vojska
| ← Mi kopači | Rudarska vojska (Izpod zemlje) France Kozar |
Zgoreli rudar → |
| |||||||
Pod zemljo, pod zemljo v osrčju prepadov,
mi vojska rudarjev gremo v boj smrtonosni
s krampi, sekirami, motikami.
Topovi nam so vrtalne mašine. In dinamit.
Gremo. Z bridko radostjo v srcu:
daj nam Ti, sonce, da Te še vidimo,
daj nam še enkrat
zbesneli takt ubijajočih osmih ur,
da se vrnemo domov k svojim dragim
med prijazne, strahotne zevajoče stene.
Gremo: čete, bataljoni črne vojske ——
s težkim in trdim korakom na boj.
In naskakujemo sklade orjaške
in iz zaseke s topovi, vrtalnimi stroji napadamo,
sekamo, bijemo. Brez žarometov slepečih raket
in božjega sonca. Vse naokoli
so težki, črni zlepleni oblaki dima,
ki žgo in duše nas s strupenimi plini.
Bijemo se na življenje in smrt. In
vsi brez plinskih mask.
Pa se zgodi, da nas prično iz zasede napadati
kakor podzemeljski avijoni strahote
vzbujajoči praelementi ...
To je katastrofa, zemljetres in ulom skladov orjaških.
To je, o vi pod soncem prebivajoči,
hropeči vzdih grudi matere zemlje.
A žgoča žalost in smrtni kriki nam srce
do krvi sunkoma zgrabijo.
In žrtve padajo v črne grobove,
v podzemeljske rove.
Vnemo se plini vžigalni ...
Pa se zgodi: mandeljci, črni rudarski hudiči,
napovedo nam svoj boj, svoj neslišni zavratni napad.
Padajo žrtve, padajo povsod — v tesnih
stokajočih hodnikih, na begu, na umiku,
na lestvah skozi šahte bežeči povsod,
koder je njihov divji umik, tje vodi njih pot.
A tudi, če bije se boj še tako strašen
s sovražnimi praelementi,
mi se ne vdamo, ne klonimo in ne pobegnemo.
Brez mask, z motikami odklopavamo
svoje padle žrtve, vzdržujoč borečo se fronto,
ker duše bodri nam in kruto razvnema poziv:
umik — to je smrt, le kdor se bori in upira, je živ.