Sandale
| ← V Antwerpnu, pri poštni kočiji | Sandale Ambra Tomaž Šalamun |
Versailles → |
| |||||||
Luna, staccato, vrček medu jem,
vse rastline so moje in me božajo po grlu,
ta, od ciprese na mojem vrtu, praska me,
še bolj me praska cedra. Komaj mi gre
glava med vejami cedre ob deblu, komaj vidim
morje. Dimnik masakrira moj pogled.
Hej, čolniček, gotovo prezebaš! Rib
ni bilo nič kaj preveč v morju in
acetilenska luč, ki je piskala sredi
noči, da bi zamamila ribe, komaj jo vidim v
soncu. Vse se meša. Dan je, da je zeleno
in noč je, da vidim hlad. Luna si opaše
sandale. Včasih dam srne skupaj
v vrsto, z gobčki na tla, da vohajo in
jim rečem, tecite, tecite, tu prirejamo
tekmo kot za peteline v Mehiki, samo da jih
ne ubijajo, srne se potem zakačijo, z
glavami se zakačijo v isto lego kot
feder na črn bitumen, ta skoči, srne pa
moraš razuročiti. Niso srne, ki se valijo po
hribu, zavezane v raševino. Brnistro jejo,
v oči jim vdira mrak. Veslali smo in
jelen je ranjen plaval v morju. Pobegnil
je z Brionov. Kako so ropotale težke kosti
s kožo, na lesu na beli barvi, kako je
jelena bolelo, kako je gledal, kot da bi
vdrl v kabino, ko se je preoblačil
star človek, ki ni hotel biti zasačen.
In smo ga predali milici, na morju,
v njihov čoln. Če padem, bi izkrvavel? Bi
ti registriral obroče? Slap (suša),
kot da je šla voda skozi prah. Na sivem
laporju si se zmočil. In še sva govorila,
da mora iz kolena teči. Koža mora biti
ranjena. Iz pečin mečejo frižiderje, lonce,
dele šasij. Duša zmoči. Otrok uide.