Sedem sinov
| Sédim sinóv: Povést u pésmi in slovéča elegija g. Graya iz engležkiga ravno u tisti méri Jožef Žemlja |
Besedilo je prekopirano iz izdaje leta 1843 [1] (gl. tudi dlib) in korigirano po leto starejšem zagrebškem natisu.
| |||||||||||||
Neka živi naša sloga!
Vsaki pravi Slav!
Pravi sinko roda svoga
Neka bude zdrav!
L. G.
Opomemba
uredis izgovarjaj kakor do sdej ∫
š izgovarjaj kakor do sdej ∫h
z izgovarjaj kakor do sdej s
ž izgovarjaj kakor do sdej sh
c izgovarjaj kakor do sdej z
č izgovarjaj kakor do sdej zh.
Ak zgodbo čudno v sladkim tvojim krêmlji
Prepévo dragi domorodic [1]! bóm,
Ki lastna bližni je Slovenski zêmlji;
Naj odpušenja milost zadobóm;
V spomin si Hérvat, Čeh kòt Kranjic jêmlji,
De vsih Slovencov êdin le je dóm;
Vse êna nas je kdej rodila mati,
Dojila z ênim mlékam, Bog ji plati!
Blogrene, zadovoljne vživa dnéve
Grof Mikič, slavljeni Hèrvatski Ban,
Prost vsake, ki s'romaka stiska, réve,
Od deželjakov svojih spoštovan.
Pa kòt najlépši zèrno ni brez pléve,
Je sréči njega tud' osat prisján;
Dotika njega tudi se resnica,
De tèrn vsaktera svoj imá cvetlica.
V zakónu léta žé živí nektere,
Pozàbi skôro, kar je bilo kdàj;
Blagá, častí obilno si nabere,
In bio iméo na svéti žê bi ràj;
Pa kaj? vse upanje se mu podere,
Ki cvetlo mu prijétno je do zdàj:
Presèrčno ljubi lépo svojo žêno,
Pa ah! — bit' mati ni ji dovoljêno.
Visócih réveži ne zavidajte!
Vsi skúp nezmožna ste in slaba stvár,
Nad njih blišôbo se ne spodtikajte!
Po volji vse tud' njim ne gre nikdar:
Marskdej raztèrgane so bolji bajte,
Kòt Pluta, Venere, Atene dar;
Ni mati še rodila ga sloveča,
De bi po gôdu bla mu vstrégla sréča.
Gospá sprehaja, kòt večkrat, kráj gráda
Nék dan polétni se za kratik čás:
Približa se ji ženska srédnje mlada,
Podóba njena v sèrce gane vás:
Sirótika uboga, gine glada,
Raztèrgan je opravik, bléd obráz:
Na rokah otročičev trojo nósi,
Gospé ponižno vbogajmé káj prósi.
»So otročiči vsi ti vaši?« vpraša
Je nejevoljna grofinja ojstró.
Siróta, ki na dar se lép zanaša,
Odgovorí zaupno in krotkó:
»Vsi moji so, v'sokost častita Vaša!
Pa kônic vséga hudiga jih bo;
Ob ênim porodila sim vse troje,
Živiti réva s čim jih nimam dvoje.«
Če prav je kaj navadniga na svéti,
De, kjer otrók obilno, kruha ni;
Nasproti, kjer svitli so zlatje štéti,
Brez sina Himen zakon rad storí.
Ubož'ci noče grofinja verjéti,
Na moč nad njo iz gèrla zakričí:
»Pobéri se lažnivka preč zpred mene!
Pod soncam mater' take ni nobene.«
»Če prav žé dôsti si jih preslepila,
Pa jez, gèrdôba! te poznám drugáč;
Tožlivka si nedélavna in gnjila,
Za léne lákot je nar boljši vrač;
Beráčem, kót ti, ni nobena sila,
Žé slišala od tvojih sim zvijáč:
Živéla rada dobro bi brez déla,
Zató z lažmí si beračáti jéla.«
Solzico si obriše od očésa,
In bèrž beži ubož'ca zpred gradú;
Oči povzdigne žalostna v nebésa,
Potoži véčnimu gospod' Bogú;
Njo ohraniti in njé sad telésa,
Očétu se zročí usmiljen'mu;
On, ki pod nébam čudno hrani ptice,
Ne bo pozabo révne sirotíce,
Gospá, domú ko pride, pripovduje,
Kar se naklúčilo je, možu vse,
De ujezila ni nikoli huje
Kót dans nad beračico gèrdo se,
K' legati ji v obráz se ne sramuje,
Kar nemogočiga na svéti je;
In kak, namest de dar bi bla ji dala,
Predèrzno babo je ozmérijala.
Grof, umin mož, prijazno jo pokréga;
»Glej! bratovska ljudí vse véže véz:
Ne stori ljuba več vprihodno téga,
Pred nébam êdin je beráč kòt knéz,
Obdán zamore biti dans od zléga,
Kdor bio učerej je bogáti Kréz.
Gotóvo pregrešila si se silno,
De si žalila bož'co tak obilno.«
Pa, al tovarš njén ljubezniv ji vstréže
Z naukam in svarjenjem tim lepim?
Raztèrga svojoglavnosti ji mréže
S pohlevnim glasam svojim in krotkim?
Kaj še! močneje terma njé še véže
In k mislim si u glavo vtolčenim;
Brez uma, brez možgan se zdi ji véra,
De trojce bi iméla ženska ktéra.
Kralj Bela pošlje Bana nad Tartare,
Dà vájvoda ga rôjem vojskim vsém,
Sòvražnika krivične vstávit' kvare,
Predèrznim ulomiti tilc tatém.
Ko grof se bije za pravice stare,
Domá — kaj nov'ga se zgodí med tém?
Gospá na enkrat znos' sinóv sedméro,
Ko komej méscov steče devetéro.
Vsi brihtni so, lepi, čvèrstí in zdravi,
Zaljúbit' vanje mógo bi se vsak;
Pa kaj gospá k porodu svoj'mu pravi,
Ko došo blagoslóv je zdej ji tak?
Ah! zgodba gre s siróto ji po glavi,
Nje sèrca červ peklén'mu je enák:
Zdej še le gónijo jo Evmenide,
Ne manjka dósti, de ob um ne pride.
Nad njó zgled imate mogočni svéta!
Zapišite globôko v serce si,
Kaj tistim hudiga nebó obéta,
Ki do sirót je neusmiljeni;
Hudôba bi gotovo bla prekléta,
Jih zaničvati u njih revšini:
S'romaka vpitje gôr v nebésa sliši
In sèrdno zanj ponaša se nar viši.
Kakó znebiti se sramote take,
Gospá modruje, misli dan in noč,
Zvijáče, pota si umišlja vsake,
Pa uma njé preslaba vsa je moč;
Ker se raztèrgati ne dajo šake,
Storiti vonder zadnič kaj odlóč'?
Najlepši skléne izrediti déte,
Končáti druge vse v nečást si štéte.
Jók mili detcov matere ne gane,
Od misel ne odstópi vragovih,
Neobčutlivo njé sèrcé ostane
Do lastnih sinkov njénjih tak lepih;
Zadéti mora dékla v kóš pobrane,
Vtopiti u potoku bližnim jih,
De ne prišlo bi vséga niš na znanje,
Zažuga kèršenci terdó molčanje.
Žé dékla gre skoz bližni gozd s košarno,
Povélje svoje zvèršiti [2] gospé,
Ko dokončavši vojsko Ban nevarno
Na poti k domu ji naproti gré.
Ko pred sebój jo vidi béžat' varno,
Ji pot zapréti slugam zapové;
Kaj nêse, praša jo gospod prijázin,
Odgovor s straham da, de koš je prazin.
Pa ko bojéčo vidi trepetáti,
Mu čudno zdi se, huje se je vlót',
De ne predèrzne naj se mu legati,
Gorjé nji! če ne govorí brez zmót.
Resnice plašna dalje mu ne krâti,
Strah ima dobro svojo stran povsod:
Od kraja mu natanko razodene
Strupêne spruge [3] njega vse naméne.
Kot kdor predrami ravno se iz spanja
Razločno véditi ne more sam,
Al je resnica, ali blo je sanja,
Kar mu dozdéva se iz spanja zmam,
Po glavi miso Banu se preganja;
»Je to li rés, al sanje le imám?
Li smém verjéti to od žêne svoje,
Ki bla edino je veselje moje?
Kar ljubo zaročnico sim jo snubo,
Kar pred altarjem ji rokó podál,
Kot svoje lastno sim telo jo ljubo,
Dolžnosti spruga zvéstiga dostál;
Bom nagnjenje, ljubézin k nji zdej zgubo?
Je ôna huji kot skérnobna ž'val?«
Pa kaj? — očém resnica se pokaže,
In zbrihta se, de pamet mu ne laže.
Hudôbi ti se vražji prečuditi
Ne more grof, ko zvé se z zame spét;
Nezmérno žalost, jad [4] mu grozoviti
U sèrce vliva tak naklép preklét,
Previdno, modro vonder vé zakriti
Pravične nejevolje sèrd unét;
Lijó pa iz očés solzé mu vroče,
Ko vgleda v kóšu déteta spijóče.
Objéma jih, na sèrce jih ljubavi [5]
Očétine pritiska mož veséo;
Na ščit svoj bôja vajen jih postávi,
Ki tolkrat mu življenje je otéo,
Jih zagovarja kralju in dèržávi,
Ki bio, kar diha, zvést ji je čas céo.
Skèrb pèrva njega zdej je in posébno,
Vse, kar je k ohranjenju jim potrébno.
Vondèr, pred ko domú se dékla verne,
Zažuga ji, de dala bo glavó,
Če živi duši čèrkico razgèrne,
Kar zgod'lo se na poti ji je blo,
Služábnike zdej žén iskat zavèrne,
Ki bi dojile detce mu lepó;
In rés, dobiti bilo jih je k sreči,
Ki hôtle so rediti jih, jim stréči.
Ko sinki zvéstim rôkam so zročêni,
Napóti zadnič se do dóma Ban;
De bi v prihodno tud' bli oskèrbljêni,
Ljubézni do dežele vsak bio vžgan,
Izrédili sinóvi se poštêni,
Nikoli čuti ôče ni zaspán;
Noben dan, ura tudi dné ne mine,
De na otéte bi ne mislo sine.
Lês, léni starši! tukej se zgledujte,
Ki skèrb za otročiče ni vam mar;
Kot ôča ta, ne žêna njega, slujte,
Spoznajte jih nebá najdrajši dar;
Ljudí in samih sebe se sramujte,
Ak manj uméte, kakor zvérska stvar;
Roditi znajo tudi orosláni, [6]
Pa mladi od njih niso poteptáni.
Z veseljem, komej stópi v grad, nazvésti
Edin'ga grofu pórod se sinú;
Pa kar osèrčje žuga mu razjésti,
Zakriva modro svéti celimu;
Buditi noče sprugi hude vésti,
Ne v hrup spravljati tihiga domú;
Očétine se radosti unéma,
Veséo ediniga sinú objéma.
Po skèrbi staršev dobrih vsi mogóčji
Je mladi grof domá lepó rején,
Odraša naglo starosti otročji
Po stanu z vsim spodobno preskèrbljen,
Od dné do dné modrejší kòt visóčji,
Umétnostih potrébnih vsih učén;
Pa ôča skèrb na skrivnim ima védno,
De unih šést redí se tudi čédno.
Kòt dvójčika, vtérdvavca star'ga Rima,
K' ju vréči v Tibro dédov brat veli,
De se življenje zagotóvi njima,
Volkulja v divji góši tam doji,
Šestércov svojo dójkinjo vsak íma,
Ki bolje ko njih mati zanj skèrbí;
Vsi rástejo očétu na vesêlje,
Do kraja sponjene so njega žêlje.
Žé bliža zanj se sèrčno zaželjéni,
Za tovaršíco njega britki čás,
Ko dopeljati zadnič jih naméni
Pred njé, strupéne matere obráz,
Po šêgi gôstje naredí groféni,
Priprávi se s kopó, kar mika nás;
Gospôdo povabiti da vso slavno,
In žé sedé krog mize vsi postávno.
Ko b' trêno, rópi notri šést junakov,
Vsih kakor mladi grof opravljenih,
Na svéti gorših ni jih korenjakov,
Lepih, čvèrstih, kòt svéča zrašenih
Ban ko šést svojih vitežkih vojšakov
Plemenitážev zboru skaže jih:
Lepôti čudi góstov se neznanih,
Zdravico jim napiva slédinj zbranih.
Žé práznik kôncu bliža se obédin –
Ban stópi vsréd sinóv, vprašanje da:
»Kaj malopridnež tisti bio bi vrédin,
Ki smèrt junakov tih bi slast ga bla?«
»Per moji véri! kèrvolok [7] porédin.«
Oglási pèrva se zmed vsih gospá...
»Ki tih sokolov hôto kri bi žréti,
To uro smèrti mógo bi umréti.«
»Ta kèrvolok si tí! sopruga moja,«
Povzame mož besédo njen sèrdít,
»Ko bla spolníla bi se volja tvoja,
Žé zdavnej vsi bli mógli bi vtonit';
Pa védi, de vsih šést gredé iz bója
Je vêdlo mi pogubi umaknit';
Ak vést otèrpne ni nikol te pêkla,
Si sodbo sama čéz se zdej izrêkla.«
Kòt Cevza nenavádni svit Semelo,
Na tla njó tréši besedí tih jêk,
Prebôde, ji presune sèrce smélo [8]
Ki ni ganio ga mili detcov vék,
Pričjóče vse je vživo spreletelo,
Zgleduje, čudi se, stèrmí vse vprék;
Kako bo zgodba čudna se končala,
Skèrb ta edina vse je obhajála.
V trepetu nezrečenim zdihujoča,
Ponižna kot beráč razcapan, bós,
Z razpétimi rokami klečijóča
Gospá ji odpustiti grofa pros';
Solzá zaliva ji obličje moča,
Podóbo smèrti na obrazu nos',
Pa ne da se nekakor omečiti
Nezmérno ne zastónj mož njé sèrditi.
Pričjóčim vsim se grof'nja v sèrce smili,
V britkosti strašni, ki je ni izréč';
Vsi združeni zavzdignejo jók mili,
Glas próšnje svoje skrikne vsak trepéč,
Gospé na pómoč priti v zadnji sili,
Ko vzdigne Ban izdèrt žé góli méč -
Spolniti od nje sáme izrečêno
Kèrvavo sodbo sam nad svojo žêno.
O stoj! o stoj! sprug, ôče razžaljéni!
Ak te ne gane žene tvoje jók,
Saj prôšnje imenitnih góstov céni,
In krik rojenih dvakrat ti otrók;
Nazaj spét v nóžnice méč ojster déni,
De dnéva kônc veselje bo, ne stók;
Pravične ôginj jéze, potolaži,
Pred svétam vélkodušnost svojo skaži.
Vonder – on, ki pravica mu je draga,
Žaljenje tudi pozabiti vé;
Vse lépo duše je njegove snaga,
Usmiljeno mu tolče tud' sèrcé.
Na prôšnje té se zadnič Ban premaga,
Krivico svoje odpustí gospé.
Lepó pravice svéto je češenje,
Še lepši odpustiti razžaljenje.
Naj vam pripoveduje drugo pêro
Gostóvov zbranih čut veselja nov,
Okó rosí solzíce marsiktêro
U krogu razodétih vitezov;
Kdo zreko bo čutenje mnogotêro
Med sabo se spoznanih braticov?
Obilno popisvati take čuda
V resnici prazna bíla bi zamuda!
Brat bratu okol vrata se ovíje,
Objéma nepoznan'ga brática,
Solzá mu potok po obrazu líje,
Obráz umiva z njimi druziga,
Kèrvi glas slédnjimu iz sèrca vpije
Kdo bio je priča kje enaciga!
Plačéča mati tudi zdej spoznana,
Od njih objémana je, celivana [9].
Vsi Bana Mikiča sedméri sini [10]
Pridóbili so sí slovéčo čast,
Se darovali kralju, domovini,
Za njé obnašali se slave rast;
Per nji živéti v vitezov spomini,
Je hrepenjenja njih edina slast.
Rodóv sedmérih bili so očaki,
Ki mnogi so iz njih izžli junaki.
Pojasnjenje.
- ↑ Domorodic, ali deželják (Landsmann).
- ↑ zvèršiti, ali dopolniti.
- ↑ sprug, so -, suprug, spruga, so -, supruga = zakonski tovarš, zakonska tovaršica.
- ↑ jad, ali nevolja, togôta.
- ↑ ljubav, ali ljubézin.
- ↑ oroslán, ali lev.
- ↑ kèrvolok, kdor je kèrvi želi.
- ↑ smél, ali predèrzin, (temerarius).
- ↑ celivati, ali kušváti.
- ↑ Iména sedmerih sinov so bile: Simon Bosan, Tomo, Djono, Ditro, Juraj, in Mitar. Resnico te povésti potèrdijo imenitni pisavci: Peter Alvinci, grof Vuk Bethlen, Štefan Tzegledi, in več druzih.