Serpska pokrajnčena: Aſan - Aginka

Pſhíze. ˛Serp˛ska pokrajnzhena: Aſan - Aginka.
Zbirka Krajnska zhbeliza, 3
Leſíza s' kushetam.
Viri: http://sl.wikisource.org/wiki/Kazalo:Krajnskazb1_2_3.djvu
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kaj ſe beli v' gori tam seleni?
Ali ſnég je? ali ſo labudje?
Ako bil bi ſnég, bi bil shé ſkopnél:
Odleteli bili bi labudje.
Ni ne ſnég to, niſo ne labudje,
Ampak ſhotor Aga Aſan Aga,
Tam leshí nevſmiljeno isranjen.
Obiſkale mati ga, no ſeſtra,
Shena ni smogla od ſramote.

Kadar je od ran mu bilo bolje,
Je porozhíl ſvoji sveſti sheni:
»Ne pozhakaj me u beli hiſhi,
Ne u hiſhi, ne u rodi mojim!«
Ko goſpá leté beſede ſliſhi,
˛She u grosno shalost sakopana,
Jeli teptat' konji po dvoriſhi:
Koj pobegne Aſan - Aginíza,
Vrat ſi lomit 's line previſoke;
Sa njo tezhe dvoje hzherik milih:
»Verni ſe preljuba mati naſha!
Niſo to nas ozhe Aſan - Aga,
Ampak ujiz Beshe Pintoróvizh.«
Tu ſe verne Aſsan - Aginíza,
Krog vratú obeſila ſe bratu:
»Gledej, bratez! toliko gerdobe!
Od peterih me otrok prozh goni!«
Beshe molzhal, nizh ni pregovoril,
Ampak v' shidano je moſhno ſegel,
Dati ſeſtri piſmo raslozhila,
Grede k' materi naj ſvoji ſtari,
Snade naj ſe sopet omoshiti.

Kadar piſmo je goſpá prebrala,
V' zhelo kuſhnila dva ſina ſvoja,
Hzherik dvoje v' lizhiza rudezhe:
Al' od maliga v' sibeli ſinka
Mati kar ne more ſe lozhiti;
Ampak brat sa róko ſeſtro prime,
Koma je iſtergal jo od ſina,
Koma vergel pred konjizha,
Ide sh - njo prot' beli domovini.

Malo zhaſa je pri ſvojih bila,
malo zhaſa, ne nedeljo zelo,
Dobra shena, in od hiſhe dobre:
Dobro sheno hozhjo na vſe kraje,
Tudi vel'ki shupan Imoſhzhanov.
Ona brata ſvojiga proſíla:
»O, moj bratez! tega le nikari!
Ne omoshi me s' nikomer dalje!
De ſerzéne pozhi revi meni,
Vidim potlej naj ſirote ſvoje!«
Ali Beshe ni sa proſhnjo maral,
Da ſeſtró shupanu Imoſhzhanov.

Ondi brata ſvojiga naproſi,
De napiſhe piſmo, liſtik beli,
Ter shupanu poſhle Imoſhzhanov:
»Prav lepó te po meni proſi,
Kadar bo goſpoda v' ſvate sbrana,
Iti po neveſto v' hiſho belo,
De prineſeſh dolgo pokrivalo,
S' tim ſe bode ona vſa pokrila,
Kadar pojde memo hiſhe Aga,
De ſirot ne vidi reva ſvojih.«
Kadar beli lliſt shupanu pride,
Je goſpodo v' ſvate ſi naberal,
˛Svate sbral po ljubizo ſi ide.
˛Srezhno ſvatje pridejo k' nje domu,
˛Srezhno ſe s' neveſto ſe vernili.

Kadar memo Aga hiſhe grejo,
Jo is okna vgledatì dve hzherki:
Dvoje ſinov teklo ji na proti,
Materi ſta ſvoji govorila:
»K' nam saví ſe ljuba mati naſha!
De mi tebi jushinati damo.«
Ko to ſliſhi Aſan - Aginíza,
˛Staraſhinu ſvatov govorila:
»Sa Bogá, brat, ſvatov ſtaraſhina!
Un kraj dvora konje mi uſtavi!
De ſirote obdarujem ſvoje.«

Un kraj dvora konji ſo obſtali:
Vſe otroke berhko obdarila,
˛Sinam dade zhishme poslazhene,
Hzherma sa zeliga meslana,
Nar ſhe manjimu v' sibeli ſinku,
Njemu poſhlje shidane bergeſhe.

To sagledal Aga Afan - Aga,
Koj poklízhe dvoje ſinov ſvojih:
»Pojte ſemkej, ve ſiroti moji!
Kadar ſe uſmiliti kar nezhe
Mati vaſha duſhe kamnite.«

Ko to ſliſhi Afan - Aginíza,
S' lizam belim je na semljo padla,
Tam na meſti duſho isdihaje,
Vidit' shaloſtna ſirote ſvoje.