Skrb in smrt

Topol Skrb in smrt
Slovenske legende
Anton Medved
Marija in romarice
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




  Skrb in smrt


Sveti Peter in tovariš Pavel
nekoč sta po svetu potovala.
Rada srca bi ljudi poznala,
kdo v resnici Bogu zvesto služi,
kdo se z vragom bogokletnim druži,-
kdo ljubezen bratsko v delih kaže,
kdo sovraži brate in jim laže.

Neki dan sta mnogo ur hodila,
sreča ni ju spremljevala mila.
Trkala sta tu in, tam na vrata,
toda roka borna in bogata
dar najmanjši jima je odrekla,
in se psovka mnoga ju zapekla;
Prišla sta na kraj vasi potrta,
kar zazreta kočo sredi vrta,
kočo nizko, svečo v njej brlečo.
"Pojdiva še tja na slepo srećo!
Rajši da, kdor sam veliko nima."
Reče Pavel, Peter mu prikima.
Stara žena v majhnem domu sama
z milim glasom vprasa: "Kaj je z vama?"
Reče Peter in za njim tovariš:
"Prosiva te, da nama podariš
malo kruha in — če je mogoče —
rada spala bi pod streho koče."
In nasmehne starka se prijazna:
"Borna je, a ne docela prazna
moja shramba. O le tu bodita,
odteščajta se in prenočita!
Kakor vidim, nista od gospode
in sta kruha vajena in vode."

Izpijeta vode vrč na dušek.
H kruhu žena prilozi se hrušek.
Dvoje rjuh iz stare skrinje vzame
in pogrne po otepih slame.
"Zdaj pa, kadar hočeta, zaspita
in se zdrava jutri prebudita.
Boljše je'na slami, kot na klopi."
Reče žena, v čumnato prestopi.

Vzdramita se potnika zarana,
zadovoljna, s spanjem pokrepčana.
"Bog ti plačaj stokrat, žena mila,
kar si nama dobrega storila!"
Peter pravi, Pavel pa pristavi:
"Rad govoril bi o tvoji slavi,
pa ime mi tvoje ni poznano."
"Skrb se zovem," starka de udano,
"skrb mi stari pravijo in mladi,
ali vsi me gledajo neradi."
"In se nekaj," Pavel reče ženi,
"kaj od naju hočeš, razodeni,
da ti dava za dobroto tvojo"
"Kaj mi dajta za dobroto mojo?"
Tu je treba resnega prevdarka.
"Vem, že vem," na glas zakliče starka;
"lepa hruška mi stoji na vrti,
stara, pomni jo že rod četrti,
toda, kar od nje samo ne pade,
mi lačna sodrga pokrade.
Kdo bi vedno se bentil in jezal!
Ah, storita, kdor bi nanjo splezal,
naj ga veje zgrabijo nenadno,
da ne bo na zemljo stopil hladno,
dokler sama jaz mu dol ne rečem.
To storita, drugega nič nečem."
"Dobro! Zgodi se, kar si zelela!"
potnika ji rečeta vesela.
Žena roke mane dobre volje,
ona dva pa kreneta črez polje.

Dobra ura mine, kar zasliši
skrb suhotna velik krik ob hiši.
Na dvorišče stopi in zagleda
vrhu hruške mladega soseda.
Vpije, zvija se, okrog premeta,
vedno huje v veje se zapleta.
Pod drevesom ljudstvo radovedno
gnete se in roga mu poredno.
Eden bi ga rešil rad pokore,
spleza gor, a sam več dol ne more.
"Zdaj poglejte," ljudstvu skrb zakliče,
"zdaj ste lahko božje kazni priče;
lahko veste, da ne sme se krasti.
A bodite tudi se oblasti moje priče!
Precej dol stopita, hruško v miru mi poslej pustita!"
Kot bi trenil, ne boječ se padca,
skočita na tla, zbežita mladca.
Stegnejo se spet na hruški veje,
skrbi pa se samo sebi smeje.

Leto mine. Kar na vrata koce
smrt potrka. Bleda skrb zastoce.
"Kaj si pome prišla?" jo pobara.
Smrt odvrne: "Dosti si že stara.
Mnogo mlajših moja kosa jemlje.
Le nastopi pot vesoljne zemlje!"
Skrb uda se: "Precej pojdem s tabo.
Vem, da nisem za nobeno rabo.
Eno prosnjo mi samo usliši,
preden dam na vek slovo tej hiši.
Hruška zunaj mi stoji visoka,
ne doseže sadja moja roka.
Ni mi nanjo splezati mogoče,
vendar se mi ene hruške hoče,
Ti si gibka, lahko splezaš nanjo
in natrgas hrušek polno canjo.
Ni veliko, kar želim, ah stori
to dobroto, potlej me umori!"
"O zakaj ne," reče žena bela,
"ne nalagaš težkega mi dela.
Pojdi hitro le z menoj do tjakaj
in pod hruško me Iepo počakaj!"

Ročno smrt na strmo deblo spleza,
že po hruškah svoje roke steza,
kar jo veje zgrabijo z vso silo,
da se zdrzne, da zakliće milo:
"Žena, žena, na pomoč priskoči!
Sama si ne morem nič pomoči!"
Tiho se ji muza skrb od spodaj.
"Prav ti je, zdaj trdo lubje glodaj!
Kaj si pome prisla brez vabila!
Kar iskala, to si iztaknila."
Smrt pa dalje prosi: "Ne zameri!
Čuj, obljubim ti pri svoji veri,
da ni-koli vec, ne pridem pote,
ako resis me iz te zamote."
"Bodi," reče skrb, na te besede,
"rada resim te iz sitne zmede.
Stopi dol in beži v druge dome,
a nikoli več ne pridi pome!"
S hruške skoči smrt, hrbet obrne,
zadovoljna skrb se v kočo vrne.

Od takrat se nihče, med zemljani
smrti, večni potnici ne vbrani.
Ne premoti je noben izgovor,
ne mladost, ne čast, ne zlata tovor.
Z nase zemlje le'skrbi ne spravi,
skrb še zdaj je vsem ljudem na glavi.