Topol
| ← Jezušček v gozdu | Topol Slovenske legende Anton Medved |
Skrb in smrt → |
| |||||||||||||||
Topol
Mati božja rajskomila
iz nebes je šla na zemljo,
ino koder je hodila,
vse ljudi je in živali
ljubeznivo pozdravljala,
vsem je stvarcem z belo roko,
sveti blagoslov dajala.
Glej, in vsaka stvar pod nebom
njej nasproti je hitela,
priklanjala se je k zemlji,
v slavo pesem ji zapela.
Ptice glasne v senčnih vejah,
slavca milega iz gaja
in skrlico izpod neba
jedna misel koj navdaja,
da z nižave in višave
pred popotnico hitijo
in ji tamkaj z gladkim grlom
sladke pesmi žvrgolijo.
Iz pečevja divja koža,
iz goščave brzi jelen,
slon in tigra iz puščave,
vse, kar ima gozd jih zelen,
vse zveri hite do deve,
do Marije blagokrasne.
Tam kleščijo na kolenih,
molijo molitve glasne.
Iz potokov in studencev,
iz morja, iz rek deročih
stezajo glave na suho,
kar je manjših rib in večjih.
Krog in krog se zemlja smeje,
in glasno ji svet prepeva;
krog in krog priroda uka,
da od gor do gor odmeva.
Hrast kamniti, hoja mlada
pripogibljeta mladike;
vekovite krepke cedre
vrhe klonijo velike.
Ni je šibe, ni cvetlice,
da se ne bi priklonila.
Glej, in božja porodnica
vse jih je blagoslovila.
Samo topol kraj potoka
glave noče upogniti,
iz napuha v trdem srcu
noče blažene častiti,
ampak drzno progovarja:
"Jaz, ki dvigam se v nebesa,
nikdar se ne bom klanjala;
naj se druga ji drevesa,
ki so brez peres srebrnih!"
Bliža se ji božja mati,
tako milo jo pogleda,
da začne vsa trepetati,
trepetati kakor rosa
na cvetlicah pomladanskih.
Topol se je tresti jela,
vstaviti se pa ne more;
zato nje peresa bela
gibljejo od dne do zore,
večno bodo ji gibala,
dokler tu na zemlji pela
bode se Mariji hvala.