Slap (Tomaž Šalamun)

← Carnac

Slap Morje Tomaž Šalamun

Tema modre slike →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zame si objet in sončen. Je strašno biti samo

ljubljen? Kako naj se razdelim? Ko utečeš,

ko utečeš, ko z mečem zasekaš zrak, seveda me

zaboli, ampak nič ne spreminja. Sploh nisem

premakljiv. Tudi pepel je isto. Tudi razsut

pepel ne izgubi moči. Magma, kaj sem tvoji duši?

Stkan sijem in razbit žarim. Tudi uničevan

pijem. Bi bila odpoved zate zrak? Moč, pamet,

volja in odločitev enostavno ne primejo. Glej,

zdaj sem izpahnjen, premaknjen, odplavljen,

ves sem nahranjen. Tvoj Pegaz sem, ti mi pa v

žnale natikaš vajeti. V redu. Me razmesariš.

Kri nekako poji. Moja bolečina te malo pomirja.

Ampak to je zate drobiž. Zame izguba drobiža.

Nič se ne da spremeniti. Nič. Caf, naj te

zaboli piščal. Tuf, da si melasa v risankah.

Evo, raztrgam te lahko in te položim pol na

levi sedež, pol na desni sedež. Potem odprem

usta in mi kot popcorn letiš v zobe. S koleni

razbijam marmor. Tipi, ki so si hoteli

najprej obrisati oči, raje bulijo v slap.