Smrt — nevesta

Smrt — nevesta
Pesmi 1
Anton Medved

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

»Kaj gledaš sanjavo, deklica zala?
Veselo zalivaš gredice, to vem!
Na tihem ugiblješ, katere cvetice
najbolj se prilegajo črnim očem.

Šivilje ti šivajo krilo poročno,
že tretji te čaka v cerkvi oklic.
A jaz ti povem: ne bodeš nosila
ni krila ni venca iz teh cvetic.

Tvoj ženin je včeraj v visoko planino
odvriskal z grajščakom drznim na lov.
Tam gori je našel drugo nevesto,
v dolino ne bode ga več domov.«

Kri šine dekletu v nežna lica,
neverno pogleda ženo in dé:
»Jaz dobro poznam družice planinke,
in mene poznajo dobro one.

Kar ti govoriš mi, bleda neznanka,
tegà ne verjamem, to grda je laž.
Ti nisi hodila po naši planini
in mojega ženina ti ne poznaš.«

»Planinka sem včasih in zopet dolinka,
po mestih hodim in gorskih vaseh,
pri starih in mladih, ubožnih, bogatih,
in znana sem tudi pri — lepih ljudeh.

Hitela sem davi na vašo planino
in tam poljubila njemu obraz.
Kaj mari je meni tvoja zvestoba?
Od danes njegova nevesta sem — jaz.«

Zasmeje se glasno deklica ženi:
»Kako naj te ljubi moj ženin, kako?
On naše vasi je najgorši mladenič,
a tvoje obličje blédo, suhó.«

Izgine, ko trenil bi, bela žena,
nevesto objame prečudna žal . . .
Grajščinski logár ji pride povedat,
da davi nje ženin je v brezdno pal.