Sodba (Ivan Cankar)

← 1. Pes, maček in miši

2. Sodba (Objavljene nezbrane pesmi I) Ivan Cankar

3. Bolnik →

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem>

Kakó bliščí se nad goró,

kot stalo sonce bi nad njó!

Nikdár to svetlo sonce ní:

na gôri kralj Matjáž stojí

s prelepo zlato krono.

Oj, dolgo je pod goro spal,

danès je svojo vojsko zbral;

in brž so šli do vseh dežel,

do vseh dežel, vasí in sel

Matjaževi poslanci.

Vso širo zemljo preleté

hité k Matjažu vsi ljudjé;

oj, to je bil vam hrum in šum

neštetih ljudstev, gostih trum

tam pod zeleno goro!

In govorí mogočni kralj:

"Prišli ste sèm iz daljnih dalj,

pravico da dobí tlačan,

za greh se spokorí tiran —

povejte, kaj vas tare!"

In tja k prestolu vsak drví,

in kmalu teče gorka krí;

povsod se meči dvigajo,

roké po zraku švigajo —

vsak hoče biti prvi.

Pred kralja starec prihití;

kot sneg se brada mu bliščí,

obraz mu trd, okó mrtvo,

Matjažu govorí takó:

"Visoko veličanstvo!

"Kakó bi vladal mir krasán!

In v raju kakor prvi dan,

lepó bi živel človek vsak,

ko bi razvidel siromak,

kaj Bog mu je odločil.

"Duhá mu begajo ljudjé,

ki blazni mu v uhó kričé:

,Kdor prej tiran, poslej tlačan,

kdor prej tlačan, poslej tiran —

Kralj, reši nas bedakov!"

""O ne verjemi, kralj Matjáž,

besede so mu gnusna laž!"" —

"""Resnico pravi!""" — ""Ne, ni res!""

Takó odmeva do nebes

tam pod zeleno goro.

Mladi mož pred kralja prihití,

z rdečim plaščem od krví;

obraz mu vél, okó mrtvó,

Matjažu govorí takó:

"Visoko veličanstvo!

"Res srečen bi bil zemski rod —

ko níkdo bi ne bil gospod,

ko sebe le bi vladal vsak,

in bogataš in siromak

izginil bi za vedno.

"Svobode si nesrečni svet

želí že mnogo tisoč let,

a dih preprostejši brž ljudjé

brezčutni njemu zadušé. —

Kralj, reši nas trinogov!"

Še bolj med ljudstvi zahrumí,

pod goro teče gorka krí...

Tedaj pa vstane silni kralj,

in čuje se do daljnih dalj

Matjažev glas mogočni:

"Ne boj se ti nesrečni svet,

trpèl boš le še malo let...!

Uničite se med sebó,

in kadar boste pod zemljó,

takràt bo vsakdo srečen!"

Tedaj vsa ljudstva ostrmé,

ko razdelí se vrh goré!

In silni kralj Matjaž z vojskó

izgine kakor sèn pod njó,

da spí vso dolgo večnost.