Boj pri Pirotu Solus
Balade in romance
Anton Aškerc
Slovenska legenda
Spisano: na internet postavil Domen Babič
Izdano: 1890
Viri: http://www.omnibus.se/beseda/pdf/103-7.pdf
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Premoženje vse delí ubógim,
Vse bogastvo svoje sveti Solus.
Môre dušne če se iznebiti.
Le Bogú, le njemu čč služiti.
"Pridite, vi reveži, prosjaki,
Zapuščeni, lačni siromáki,
Pridite, za vse bo vsega dosti,
Solusovi vi odsléj ste gosti!"

Vsak dan s praga Solus revne kliče,
vsak dan truma njih se mu primiče;
Té napája, ónim kruha reže,
Z žitom tukaj, z mesom tam postreže.
Bôsi, nagi pritekó berači,
On obuva jih in jih obláči.
Ko največe so pred hišoj gneče,
Ves denár med njé svetník pomeče.
"Hvala nébu! zdaj si brez vse teže.
Duša, nič te več na svet ne veže.
Hiša, polje, vrti, stoj! in logi!
Dà, še tó — vse vaše je, ubógi!
Ní poštêno trebuh svoj gostiti,
Ko tvoj sosed mora se postiti."
Sam pri sebi sveti Solus pravi,
Pravi, dedov svojih dom ostavi.
Brez bogastva vsakega, brez dóma,
Káko láhko se po svetu róma!
Roma Solus ko berač okoli,
Boga hvali, za darilce moli;
Pak iz jedne v drugo cerkev hodi
In v nebesa dušo svojo vodi.
Zlato, srêbro nísta mu na poti,
Mamon trohli, tá ga več ne moti.
In čedalje bolj se posvečuje
In pobožnik vsak dan širje sluje.
"Sveti Solus!" kliče pešcev tropa,
Ko po cesti rômar mimo stopa;
"Sveti Solus!" pravijo vaščani,
Ko priróma k njim popotnik znani;
"Sveti Solus!" srénja vsa šepeče,
Kadar v cerkvi moli on goreče.

Tó svetníka jame žalostiti,
Žalostiti, tiho togotiti —
Še ljudíj se treba iznebiti!

Ide Solus, ide v kraje tuje,
Glas človeški kjer se več ne čuje.
Vsemu svetu čč se izogníti
In napastim njega vsem uíti!

Dolga vije že za njim se cesta.
Vse za njim tam: sela, trgi, mesta.
In za njim tam svet je z bučnim hrumom,
In ljudjé so s svojim vsédnjim šumom;
Tam za hrbtom zanke in zmotnjave,
Tam pastí so vse in izkušnjave...
Vse za njim — na veke!...
Dlán nad čêlo!
Sóle, ôzri se na rodno sêlo!
Ozri se! — Ne? — Ne! Napréj v samôto,
Dalje, dalje v gluho tja tihôto
Po neznanih potih, temnem lesi,
Ob prepadih, med brlógi …
Kjé si?
Kjé si, Sole? — Tiho, vedno tiše
Okrog njega. Le priroda diše.
Sôpe krepko, vedno svobodnéje,
Dih nje sveti mu naproti véje
Iz ogródij silnih, veličajnih,
Iz ogródij njenih večnih, tajnih. —
Kako lahko tukaj je moliti,
In moliti in Bogú služiti!
Izpod skale tam šumljá studenec,
Solus tiho moli rožni venec;
Vrh nad glavoj mu šepeče palme,
Ves zamaknen on prepéva psalme;
Sveti vzdihi mu iz prs kipíjo,
Ko ob zárji ptice žvrgolíjo.
Izkušnjave ni je tukaj mične,
Od Bogá nič ga ne trga...
Nič ne?
Káj zagleda včeraj sveti Solus?
V nočnih sanjah? Ne! o belem dnevi.
Praznovaje? Ne, ne! Psalm pevaje.
Káj zagleda? — ko iz megle s kraja
Pred očmí mu znano selo vstaja.
V sela sredi béli se zidóvje —
Dà, to širni, krasni dom njegóv je!
In, ko da so se odprli zidi,
On v sobane prebogate vidi.
Oh, z močjó ga vse neznanoj miče
In s čarôbnim glasom vse ga kliče:
"Vrni k nam se, vrni, tukaj bivaj!
Vrni se, tu žívi in užívaj!"
Gleda Solus té mameče krase,
Sluša, sluša té vabeče glase,
Gleda, sluša...glej! in spet domá je,
Po domačih tléh se izprehaje;
In soséska vsa kakó slaví ga,
Vse ga hvali, vse na glas častí ga …
"Majka božja!" svetec ves se strese —
In prikazni v hipu razkadé se.
Zbrano Solus peva spet in móli,
Z njim priroda moli naokoli.
Divja roža se tik njega ziblje —
Káj nad čašoj vspénja se ji, giblje?
Glej, jasnéje se podoba dviga:
Lice déve, ki mu kima, miga?...
Tudi tí tu!...Solus se pokriža,
Da napást mu več se ne približa, —
No zamán; za slikoj druga slika
Mimo njega v sencah se pomika
Dan na dan — — — — — — — —
— — — — — — — — — — — — —
Čuj, lovski rog glasí se
Po dobravi! Tam, kjer gozd jasní se,
Zgrúznen spal pod palmoj je sred laza,
Mir sladák mu je sijál z obraza,
Mir na veke varen pred napastmi,
Pôkoj veder, čist, ne skáljen s strastmi;
Vir šumljál mu je mrtvaške pésmi,
Palmov list je držal v roki desni,
A na listu čitali so slova,
Ki jih roka pisala njegova:
"Vsemu svetu pač ušel lehkó si —
Sêbe nesel sámega s sebó si!"