Speča žalost
← Šopek belih brez | Speča žalost Ogenj do zadnjega diha Neža Maurer |
Streha nad glavo → |
|
Nisi mi prinesel žalosti.
Moja je. Od nekdaj je tu.
Le spala je.
Jesensko listje
jo je prekrilo
in mah jo je obrastel.
Verjela sem, da je ni.
Pa si jo zbudil.
Vse je dobilo spet svojo težo
in senco,
svet je postal bridek,
lep in resničen.
Hiša je dom.
Postelja je počitek in želja.
Gozd je zatočišče in prevara.
Otrok je veselje in spona.
Spet trepetam od muke,
zgorevam in svetim.