Starčkova pesem
| ← Resnica | Starčkova pesem (Poezije) Dragotin Kette |
Melanholične misli → |
| |||||||||
Moje prvo deklè, to je bilo hitró
in urno in gibčno in skočno,
da sam nisem vedel, kedaj je ušlo
pod gorko odejo poročno.
Zašlo mi je sonce za gorami že,
za livadami, tihimi polji;
njene lepe oči že nič več ne goré,
odšla je v svet lepši in bolji.
In drugo deklè sem za ljubico vzel.
Ej, tam pod dišečim kostanjem
lagala se ona, tam vetrček vel
nasproti z lahkotnim šušljanjem.
In veter odnesel mi ljubico to,
kot lahno peresce odpihal,
a jaz za nobeno več žensko lepo
od tákrat naprej nisem vzdihal.
Ko tretja je ljuba, smrt bleda, prišla,
zadrl sem se nánjo: »Kredita
nobena več nima pri meni ženà,
zato le poberi kopita!«
In ni je več póme. A znanci okrog,
le iščite lepih si parčkov
in ljubite! Toda jaz trtice sok
bom pil iz kipečih kozarčkov.