Storije iz gornjegrajskega okraja/Mati Božja v Novi Štifti

← Cerkev in zvon Matere Božje za Čreto. 1*)

Mati Božja v Novi Štifti Storije iz gornjegrajskega okraja Fran Kocbek

Zidanje cerkve v Solčavi →

Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pred več nego 300 leti so bile v teh krajih grozne goščave. Le malokje je bila kaka trata ali ledina, kjer so pasli pastirji ovce. Nedaleč od griča, kjer stoji sedaj Materi Božji posvečena cerkev, je pasla muhasta deklica nekaj ovc. Nekega dne se prikaže tej deklici zelo lepa svetlobela oblečena gospa ter jo nagovori, ali bi ji ne hotela dati katere ovce in glej čudo! Do sedaj muhasta deklica spregovori takoj ter reče gospé, da hoče poprej vprašati starše. Ti vele, vsi začudeni nad tem, da zna deklica naenkrat govoriti naj da dotični gospé vse ovce, ter hite z deklico vred na prostor, kjer se je deklici prikazala čudotvorna gospa; a nje ni bilo nikjer več videti in najti. Starši in deklica so takoj spoznali, da je bila ta prikazen iz samih nebes, in so dejali, da omenjena gospa ni bil noben drug nego Mati Božja sama. Ta čudežna vest se je kmalu razširila daleč po okolici.

Na prostoru, kjer stoji sedaj cerkev, so se prikazovali med drevesi na večer pogosto trije žareči plameni vedno na istem prostoru in v enaki oddaljenosti med seboj. Ljudstvo je začetkoma čudeč se opazovalo to prikazen in je spoznavalo, da se ta izredni pojav vrši pač z božjo pomočjo. V teh plamenih je ljudstvo jelo spoznavati tri božje osebe, katere hočejo da se jim na tem prostoru časti in moli. S svetim strahom so se približevali ljudje temu prostoru ter tam molili troedinega Boga. Razume se, da so o tem izvedeli tudi duhovniki v Gornjem gradu, v katero župnijo je spadal takrat ves ta kraj. Ti so poročali o teh dogodkih svojemu škofu v Ljubljano, ta pa je vso zadevo sporočil sv. Očetu v Rim. Ta je odločil, naj se vse natančno preišče in resničnost navedenih dogodkov dokaže po zanesljivih pričah, in je dovolil, da se sme na omejenem prostoru postaviti hiša božja. V ta namen se je podal ljubljanski škof z obilim spremstvom preiskovat vso zadevo. Ker je bil bolan na nogi, je moral zajahati konja, kajti cest še ni bilo, da bi se bil mogel voziti. Škof povprašuje ljudstvo po dotičnem prostoru in jaha naprej. A glej, konj naenkrat obstoji, noče na noben način več naprej in začne razkopavati zemljo s sprednjima nogama. Škofa pretrese neka nevidna moč: mahoma postane zdrav. Iz teh čudežev spozna hipoma, da je tukaj tisti prostor, kjer Bog hoče, da se ga časti in moli, ter ukaže, da se tam postavi kapelica v kateri se ima opravljati božja služba. Med prvo daritvijo sv. maše zagledajo verni pobožniki na nebo Devico Marijo v zvezdi, držečo v rokih Sina Božjega. Takoj so spoznali, da si je Mati Božja izvolila ta prostor v svojo čast. Razni ti čudeži so se nagloma izvedeli po širnem svetu in neštevilna množica ljudstva je jela romati na ta sveti kraj, največ katoliških Jugoslovanov.3*)

3*) I. K.: Romanska cerkev Matere Božje v Novi Štifti na Gornjem gradu. Celje 1911, 4-5.