Strahec Tibi
| ← Show strahov | Strahec Tibi Svetlana Makarovič |
Zmaj → |
| |||||||||
<poem>
Strahec Tibi
Po cesti skače kamenje,
morda je slabo znamenje,
to ni privid, to ni prisluh,
prihaja mišji duh,
po drevju listje šelesti,
morda kaj hudega grozi,
prihaja Tibi, mišji strah,
da ti izpije kri!
Se vam ne zdi, se vam ne zdi,
da bi že zdavnaj morali
ležati v varnih posteljah,
kako, da vas ni strah?
Razširim krila, priletim,
da se vam še bolj grozen zdim,
hitim zagrist se v mehki vrat
in vročo kri sesat!
Potem obliznem se sladko,
obrišem gobček si skrbno,
na vratu sta, ko se zdani,
dve rdeči pikici,
po pikicah se pa spozna,
tu je bil mali Drakula,
če ne greš pravočasno spat,
te pride kaznovat!
Komaj komaj se ga pesnik z divjim mahanjem znebi, potlej se z globokim vzdihom v mehko posteljo zvali ...
Čuj! Nad glavo topotanje, cviljenje in ropotanje! Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!
Pa se pod ljubljanskim gradom prebudi zeleni zmaj, bruhne ogenj in kletvino: – Saprabolt hudič nazaj! Tristo dolgih let sem dremal pod to goro, v klobčič zvit, zdaj se bom sladko pretegnil, a potem bom šel strašit! Kje so tisti leni mulci, ki sedaj brezskrbno spe, pa sinoči pozabili so umiti si zobe? Čakajte, lenobe lene, najbrž me še ne poznate, plamen bruhnem pod odejo in vam osmodim podplate, pa bo v postelji preplah, mama, mama, tu je strah, strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da!
Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem gre nagajat pesniku!