Strahec Tibi Zmaj
Svetlana Makarovič
Baronesa Tintengern
Spisano: Uredila Maja Vtič
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


<poem>

Zmaj


Se ognja mi nabralo je tu notri še pa še, prihajam, da ga ohladim, saj me že v gobcu žge! Kipim, žarim, norim, plamtim, togoten sem in besen in komaj čakam, da se zdaj nad komerkoli znesem, le kje je kdo, da ga zbudim iz mirnih, sladkih sanj, le kje je kdo, le kje je kdo, da plamen bruhnem vanj? Le čakaj me, le čakaj me, poredni otročaj, jaz nisem kakšen kuščarček, jaz sem ognjeni zmaj! Kipim, žarim, od znotraj se v strupenem ognju kuham in če pošteno se zjezim, dim, strup in ogenj bruham ... pa mi je ognja zmanjkalo in zdaj grem mirno spat zadovoljen in ohlajen spet pod ljubljanski grad ...

Brž si pesnik ves prestrašen stekel je zobe umit, spet se v posteljo je zvrnil in zaspal kakor ubit ...

A tam zgoraj pamž zacvili pa divja in rogovili. Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!


Daleč na pokopališču, tam pod gradom Dunkelstern pa zamaje se nagrobnik baronese Tintengern. Joj prejoj, iz groba vstane stara dama okostnjak spalno srajco si popravi, elegantno splava v zrak. Njene ustnice so črne, čisto črne od črnila, baronesa Tintengern bi se rada spet napila, rada bi iz tvojih zvezkov tiste packe polizala, tiste packe, ki si z njimi novi zvezek popackala, pa bo v postelji preplah, mama, mama, tu je strah! Strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da.

Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem gre nagajat pesniku!