Sultanove sandale
← Romantika | Sultanove sandale (Erotika) Ivan Cankar |
Dve noči → |
|
- Vsi vezirji in vse paše,
- vse klečalo je pred njim:
- »Slava ti, nebeško sonce,
- slava, sultan Ibrahim!
- Nihče, kar jih je sedelo
- na prestolu kdaj popred,
- do kolena ti ne seže
- niti prorok Mahomed.
- Ah, kedar te vzame Alah
- k sebi v sveti sedmi raj,
- kaj bo z nami, kaj bo z nami,
- s hlapci tvojimi tedaj!«
- To so tarnali, jokáli,
- in še bolj in zmerom bolj;
- on pa sname z nog sandale,
- položí jih na prestòl.
- »Ne prestanite, otroci,
- le togujte še naprej:
- tukaj dam vam te sandale,
- da slavíte jih odslej.«
- In vse paše, vsi vezirji,
- vse hitelo je navskriž:
- »Oj sandale, naša radost,
- ve naš bog, naš paradiž —«
- To poskoči takrat sultan,
- to jim zakričí v obraz:
- »Uh, vi tepci, vi sleparji,
- kaj ste rekli, da sem jaz? …
- Ibrahim je na prestolu —
- on je sonce, on je kralj;
- na prestolu so sandale,
- in vaš kralj je par sandal.
- Pridi, Omar, pa jih ženi
- po vsem mestu naokrog
- in oznanjaj: ‚To so hlapci
- in sandale so jim bog!’«